Za Boga Očeta je kri njegovega Sina nekaj dragocenega.

Glej, varuje vsak tvoj korak, On ne dremlje ne zaspi. Varno vodi tvojo pot, ko greš in ko prihajaš. Sedaj in vekomaj hvali svojega Boga!«
Ob tem besedilu se v mislih oziram v zvezdnato nebo in prostrano vesolje in poskušam z razumom dojeti vsaj kanček tako vzvišene in nedoumljive veličine Boga, ki se je ozrl na »nizkost svoje dekle« in po njej v podobi učlovečenega Sina vstopil v čas in prostor, da bi meni in tebi dokazal svojo neizmerno in brezpogojno ljubezen. Sprašujem se: »Zakaj, Gospod? Kako je mogoče, da si ravno zaradi mene, uboge majhne smeti sredi prostranega vesolja, stopil iz brezčasja v ta omejeni čas in prostor in postal človek? Kako je mogoče, da si dovolil, da je tebe – Stvarnika, Gospoda vesolja, Očeta, Sina in Svetega Duha – križal tvoj, edini po tebi upodobljeni delček stvarstva, človek?«

Ko sva z Vilmo pred kratkim pripešačila v Vrhpolje pri Vipavi in je gospod Janez Kržišnik romarjem razlagal pomen največjega mozaika patra Marka Rupnika v Sloveniji, me je zadelo. Nekako so se v mojem srcu »zložili koščki mojega osebnega mozaika vere«.

Najprej sem pomislil na pojem zaveza. Rek nas uči »Bog v noben odnos ne vstopa brez zaveze!« Ob tej misli se je zopet pojavila kopica vprašanj: »Kaj sploh pomeni vstopiti v odnos skozi zavezo? Mar ni bilo rečeno, da pri vsaki zavezi teče kri (prelivanje krvi, smrt, žrtev …), da gre pri vsaki zavezi za nekaj krvavega …? Je zaveza res nujno povezana z življenjsko tekočino – s krvjo?« Odgovor sem prejel ob pogledu na Gospoda, ki s prebodeno roko rešuje iz vode dvomljivca Petra, hkrati pa na rani, ki je na njegovi prebodeni strani, iz katere je pritekla kri in voda, »visi« dvomljivec Tomaž.

In si rečem: »Seveda! Jasno! Oba dvomljivca se rojevata iz Kristusove prelite krvi (iz rane in prebodenega srca) – lahko bi rekli »iz zaveze«, ki temelji na krvi Božjega Sina. Tisti, ki je rojen iz zaveze – iz Kristusove prelite krvi (iz njegovih ran oziroma iz njegovega prebodenega srca), je prestopil prag Božjega kraljestva, je spoznal svojo pravo identiteto.

Ob tem pomislim tudi na svoje »raziskovanje vesolja« (prebral sem le nekaj malega in o vesolju vem zelo zelo malo) in na to, kako me nagovarjajo mašnikove besede, ko pri sveti maši moli nad darovi: »Hvaljen Bog, Gospod vesolja, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh (to vino) …!« Morda se čudite, kakšno zvezo ima to z gornjim razmišljanjem o zavezi.

Pa vendar, ko pomislim na Gospoda vesolja, pomislim na neizmerno prostrano vesolje, na milijone in milijarde zvezd in galaksij, ki so milijarde svetlobnih let oddaljene od naše galaksije – Rimske ceste. In ta Veliki in Mogočni Stvarnik, Gospod vesolja, na enem majcenem planetu ustvari bitje – osebo – po svoji podobi in mu za povrh da še svobodno voljo. In ta oseba – človek – se svobodno odloči proti Bogu, ga (Boga) dobesedno pohodi in zavrže – ga usmrti kot kriminalca. In ta v človeka noro zaljubljeni Bog e kar naprej govori: »Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj (Raz 3,20, EKU).

Stvarnik in Bog prostranega vesolja stoji na pragu »mojega in tvojega vesolja« – na pragu mojega in tvojega srca. Še več: stoji na pragu mojega in tvojega trenutka – sedanjega trenutka. In moj in tvoj sedanji trenutek je majcen planet, na katerega želi stopiti Gospod vesolja. Zanj noben trenutek ni banalen! Noben moj in tvoj občutek samote, razočaranja, zavrnitve, jeze, žalosti, stiske in trpljenja, veselja in hvaležnosti … zanj ni nepomemben.

In glejte, to je zame ta veliki čudež! To je zame največja skrivnost – Gospodu vesolja je mar zame. Gospod vesolja me ima zapisanega na svoji dlani. Gospod vesolja ve, kaj se z menoj dogaja – želi biti Sopotnik na poteh mojega življenja. Gospod vesolja me vabi, naj ga sprejmem – danes in zdaj – naj mu odprem vrata v ta trenutek in ta občutek, v to mojo konkretno situacijo.

Če zapisano povzamem: Stvarnik in Gospod prostranega vesolja – tudi moj in tvoj Stvarnik – vstopa v čas in prostor po zavezi, ki jo je z nami (s človekom) sklenil po življenju, trpljenju, smrti in vstajenju svojega Sina Jezusa Kristusa, ali z drugimi besedami: Gospod vesolja je vstopil v moj/tvoj čas in prostor po krvi svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je bila zame/zate prelita v odpuščanje mojih/tvojih grehov. Zato je biti kristjan – biti rojen iz Kristusove krvi oziroma njegovega srca, biti v zaveznem odnosu z Bogom – nekaj tako veličastnega in dostojanstvenega. O, da ne bi nikoli mislil, da je to le neko »članstvo« v neki organizaciji. Za Boga Očeta kri njegovega Sina, ki je bila prelita za nas, ni nekaj nevrednega, pač pa je najbolj dragocena vrednota v vesolju.

Pobuda za poletje: Danes – zdaj – se odločiva (jaz in ti), da hočeva tega Velikega in Mogočnega, pa vendar neskončno Ljubečega Gospoda vesolja povabiti za Sopotnika na stezah najinega poletja. Naj roma z nama po vseh – tudi dopustniških – poteh! Naj naju spremlja v vsakem trenutku! Naj v nama vedno znova krepi zavedanje, da je On moj in tvoj Adonai (ADONAI je ‘Bog, ki skrbi’)! Naj nama da moči, da bova v srcu ohranjala mir in veselje, da bova zmogla verovati v njegovo zmago nad zlom, da se bova zmogla in znala upreti hudičevim zvijačam in bova ostala v tesnem stiku z njim.  

Molitev: »Hvala ti Gospod vesolja. Po tvoji dobroti smem bivati. Po tvoji dobroti smem biti s teboj v zavezi. Po tvoji dobroti bije moje srce in se skozenj pretaka kri. Po tvoji dobroti je moja kri združena s tvojo. Zato pridi, moj Gospod Jezus, moj Gospod vesolja! Pridi in preplavi moje srce z veseljem in hvaležnostjo! Pridi in napolni vsak kotiček mojega srca z upanjem in zavedanjem, da ti veš, kaj se z menoj in v meni dogaja! Pridi moj Gospod vesolja in mi pomagaj, da bom bolj zaupal, da si ti moj osebni Adonai. Amen!«

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.