Žalostna je. Ni naredila izpita. Zato tudi ni naredila letnika. Kljub nadarjenosti in zavzetemu študiju. Še težje ji je zato, ker je bila do sedaj navajena uspeha in izkušnje, da vestno delo obrodi dobre rezultate. A ni vedno tako. Hkrati se ji poraja vprašanje: sem izbrala pravo fakulteto? Vrstnice z drugih šol, ki so imele čas za kakšno zabavo in si same zaslužile žepnino, so opravile izpite, ona, ki je res trdo študirala, pa ni bila uspešna. Je ta fakulteta zanjo pretežka? Je vredna tolikšnega truda in tolikih let, ki jih bo terjala? Ali ji poklic, ki ga bo dosegla, res toliko pomeni? Če bi rada delala še kaj drugega, potem bi bilo pametno še enkrat razmisliti. Če pa je to res to, kar si želi v življenju početi, potem pa ni škoda ne truda in ne dodatnega časa. Saj si šole ne izbiramo glede na to, kako dobro se bomo imeli na njej, ampak glede na to, do kakšnega znanja in poklica nas bo pripeljala.
Sama od sebe se mi ponuja primerjava z življenjem. Tudi zemeljsko življenje je le priprava na večno življenje, ki bo trajalo večno in je neskončno bolj pomembno. Saj je prav, da poskrbim tudi za vse, kar potrebujem zdaj: za svoj dom, hrano, izobrazbo, razvedrilo. A vendar bi se morala vedno zavedati, da cilj ni tukaj, ampak tam. Tako kot Slomšek to nazorno pove: V nebesih sem doma.
Pri fakulteti je sicer zelo zaželeno, da je zgradba prijetna, asistenti prijazni in profesorji pošteni, a vendar je glavni cilj znanje, ki ga tam pridobimo. Tudi v življenju je fino, če živimo v lepem okolju, blagostanju, med prijaznimi sosedi, v svobodni deželi, z dostopom do izobrazbe in zdravstva. In to so zagotovo tudi reči, za katere se splača potruditi. A vendar je končni cilj večno življenje. Kako drugačni in nepomembni izgledajo naši vsakdanji problemi, kadar jih gledamo skozi perspektivo večnosti! A vendar se zaradi njih včasih toliko presekiramo.
Če že nekako sprejmem misel na svojo večnost, pa se mi je še težje soočiti s tem, da so tudi moji otroci večnostna bitja. Kot mama sem pogosto zelo obremenjena s tem, da jim bom omogočila čim lepše in čim lažje življenje. A vendar tudi njihov cilj sega v nebesa. Jih vzgajam tako? Moje prizadevanje za njihovo prihodnost nikakor ne obsega le truda za dobre ocene v šoli. To je tako ali tako njihovo delo. Moja vzgojna naloga je, da jim kažem pot naprej in še naprej in še naprej. Ne le z besedami, za katere se mi pogosto zdi, da jim gredo skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Da je končni cilj v nebesih, morajo otroci videti v mojih nazorih, mojih odločitvah, moji skrbi za lepe odnose med nami, mojih dobrih delih. Da želim hoditi za Gospodom, ne le eno uro v nedeljo, ampak vsak dan. In da za to nikoli ni škoda nobenega časa in nobenega truda.
Nekoč sem nekje slišala primerjavo, da je naše zemeljsko življenje kot most v večnost. Prav je, da za most skrbimo, da je trden in varen, na razpolago ljudem, da po njem hodijo po svojih opravkih. A nihče si pa na mostu ne bo šel gradit hiše! Želim vam uspešno stopanje po življenjskih poteh, z nogami trdno na zemlji in z glavo v nebesih.
Saša
