Par ur vožnje do letovišča vsako leto pride ravno prav za dobri stari angleški rock. Vsaj po navadi je veljalo to tiho pravilo. A edina konstanta v življenju so spremembe, zato po nekaj kilometrih, ko otroci zaspijo, utišava Freddieja, Micka, Johna in Paula ter raje poiščeva kakšno predavanje.
Ne vem, zakaj mi po uvodu sili v misli tisti vic: Kakšna je razlika med pravim moškim in copato? Moški kuha slive za šnops, copata pa za marmelado :
Čeprav mi na začetku menjava standardov ni najbolj sedla, sem danes hvaležen, da sva jo naredila. Čas vožnje je dobro modro izkoristiti, gre za ure, kjer dobijo priložnost teme, ki v vrvežu vsakdanjika ne najdejo svojega mesta. V avtu jim pač ne moreš ubežati – ne samo v metaforičnem smislu. Večinoma izbereva predavanja o vzgoji in odnosih, ti dve nalogi jemljeva za prednostni.
Predavanja Bogdana Žorža in kritika ter kritizerstvo
Tako sva naletela na predavanje pokojnega Bogdana Žorža, ki je razlagal o vzgoji za kritičnost. Neverjetna spoznanja! Najprej nama je pojasnil dva pojma, ki jima nisva pripisovala večjih pomenskih razlik: kritičnost in kritizerstvo.
Kritika namreč vodi in usmerja želja po resnici, odprt in pripravljen je na odkrivanje ter prepoznavanje napak v svojem življenju. Tak človek dvomi in išče.
Kritizerja pa resnica ne zanima, ker jo poseduje. Vse, kar ni v skladu z njegovo resnico in kar ne prinaša ugodja, brezpogojno zavrača. Zanima in vodi ga sla po moči, ki je močan polnilec takega vedenja. Obenem je tu prisotna tudi nepripravljenost za priznavanje lastnih napak.
Se vam odvrti kakšno ime, ko pomislite na ljudi v svojem življenju? Meni so se vrtela kot na ‘trotel bobnu’. Kritikov sem poznal malo, a enega dobrega: sebe. Danes se tolažim, da bi tudi sam prišel do spoznanja, da tako razmišljanje ni značilno za kritika, za katerega se tako rad izdajam. V avtu mi je to resnico takoj povedala Ines.
Spremenil bom svet! Če ne svet, vsaj sistem …
Ko sem začel poučevati, sem bil prepričan, da bom spremenil svet. Če ne sveta, vsaj sistem; če ne sistema, pa vsaj ureditev šole – in to v nekaj mesecih.
Ničesar in nikogar nisem spremenil – vsaj ne v taki meri. Videl sem, da bom spreminjal, če bom najprej začel pri sebi, kajti samo tako lahko upam, da v kom zasadim kal, ki mu bo v razmislek.
Tako se začnejo spremembe in prej, ko prideš do tega spoznanja, manj stresno je. Tako spreminjamo v vseh vlogah, ki jih igramo na tem svetu, še posebej kot starši.
Kako torej vzgojiti kritičen um?
Začne se z zapovedmi in prepovedmi. Otrok mora poznati meje, saj ne more govoriti o prestopanju mej drugih tisti, ki jih sam ne pozna. Istočasno mu je treba zgodaj nuditi možnost, da išče, in možnost, da dvomi.
Ko otrok začne govoriti in spraševati, je zelo pomembno, da mu znamo dati nepopolne odgovore. Ta ugotovitev je bila posebej skeleča zame, kajti kako naj me otrok spoštuje, če mu ne znam znanstveno pojasniti vsake malenkosti? Nič hudega ni, če mu priznamo, da nečesa ne vemo ali ne poznamo. Saj veste, katero vprašanje in kateri odgovor sta najbolj neumna? Tisto vprašanje, ki ga ne zastavimo, in tisti odgovor, ki si ga izmislimo.
Zadeva ni preprosta, v skušnjavo nas že vlečeta dva enostavnejša vzgojna modela: vzgoja v slepi pokorščini, s katero otroku lomimo hrbtenico in ga vzgajamo za naivnost, ter permisivna vzgoja, ki že nekaj let kaže, kakšna polomija je v praksi.
Ob izvozu za Kranjsko Goro sem si želel, da bi dopustovali kje dlje. Res sva bila ponosna na kakovostno izkoriščen čas vožnje, a sva morala ohladiti glave, kajti napake v vzgoji, ki jih delava, pogrejejo duha in telo.
Prižgala sva nazaj stare dobre hite. Bogdan naju je soočil z izjemnimi resnicami in pomislila sva, kako dobro bi bilo, da jih uzavestiva in da postanejo večne, kot so uspešnice, ki nama krajšajo pot.
Članek je bil najprej objavljen v Reviji Družina in Življenje, september 2020
Foto: Free-Photos, Pixabay