Kot nekoč veliki preganjalec Poti, Pavel, ki je po svojem srečanju z Jezusom rekel: »Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo« (Flp 3,7), je tudi Asiški ubožec, sveti Frančišek, imel vse zemeljsko za izgubo. Da je pokazal, koliko mu dejansko pomenijo zemeljske dobrine in zemeljska slava, je, pred vsemi sokrajani, družino in celo škofom, dobesedno slekel vsa svoja oblačila in gol odšel iz mesta ter začel svojo pot uboštva.
V svojem času sta Jezusovo vabilo “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi …” (Mt 11,28) slišala in se nanj odzvala apostol Pavel in sveti Frančišek, danes pa to vabilo velja za nas. Jezus nas vabi, naj mu izročimo vse svoje skrbi, želje, načrte, prošnje, bolečine, strahove … Gotovo si pri tem kdo misli: »Saj to že vemo! Kaj zopet težiš!« Vendar kljub vsemu znanju in vedenju ostaja odprto vprašanje, ki se mu ne morem ne jaz in ne kdorkoli drug izogniti: »Da to vem je res. Ali pa to tudi delam?«
Kaj sem danes zares izročil v tvoje roke, Gospod? Sem ti danes izročil svoje najbližje, svoje delo, svoje načrte in vse ljudi, ki mi jih boš danes podaril – jih pripeljal na mojo pot? Sem danes imel čas zate, sem danes že bral tvojo Besedo?
Sveti Pavel, Frančišek in mnogi, ki so hodili po tej poti, so to venomer počeli – živeli so v tebi, Gospod (Jn 15,1-17). Tudi jaz bi jim rad bil vsaj malo podoben. Tudi jaz bi rad živel in črpal iz izvira življenja, miru in veselja. Tudi jaz bi rad našel mir za svojo dušo (Mt 11,29). Pomagaj mi, Gospod!
Sergej B.
