Iz želje in potrebe se je rodila ideja, iz ideje pa tudi realizacija. V Domu bratstva na Zaplani se je zadnji vikend januarja družilo in za svoje poslanstvo usposabljalo 27 naših DiŽ-evih animatorjev, ki zvesto služijo na duhovnih tednih za družine v Veržeju in na tistih naših seminarjih, ko so organizirani z varstvom otrok.
Trd začetek
V petek zvečer po večerji je Rok Černelič, ki je prevzel vlogo voditelja tega vikenda, te naše mlade nekoliko šokiral z urnikom in programom; nečloveška jutranja budnica, še pred zajtrkom telovadba zunaj, razne zadolžitve in dežurstva, pohod, skoraj nič prostega časa, precej nesprejemljiva ura večernega umirjanja in počitka … Hitro je bil poimenovan »gospod profesor«. 🙂 No, je pa res, da jim je dal tudi možnost ugovorov in pogajanja, pa te možnosti razen ene animatorke ni nihče izkoristil. 🙂
Usposabljanje za poslanstvo animatorja
Čeprav se je večerna tišina zamaknila na kasnejši čas, je naslednji dan vse teklo po urniku. Po zajtrku nas je obiskal g. Marko Juhant. Najprej se je dotaknil predstavitve značilnosti posameznih starostnih obdobij od ranega otroštva, pa tja do konca najstništva, da bi naši animatorji lažje razumeli način obnašanja, komuniciranja in reagiranja otrok, ki jih dobijo pod svoje okrilje, in hkrati svoje občutke, reakcije, način mišljenja …
Zatem jih je s pomočjo delavnic izkustveno popeljal skozi občutja nekoga, ki je obtožen napačnega dejanja, ki ga ni storil, in kako se izogniti krivičnim sodbam, kako deluje pozitivna motivacija, kako delujejo medla in negativna navodila ter nasprotno temu jasna in pozitivna navodila pa učinki delavnic, ki dajejo občutek uspešnosti.
Brez Petra ne gre
Po kosilu je sledil pohod na stolp na Zaplani. Je bilo še ravno dovolj snega za kepanje po poti tja in nazaj. Pa seveda priložnost za druženje, povezovanje, pogovore. Ob vrnitvi nas je že čakal Peter Pučnik, ki se je kljub slabemu zdravstvenemu stanju odzval našemu povabilu in prišel med naše mlade, za katere je pripravljen narediti vse – kot sam pravi – do zadnjega diha. Hvaležni smo mu za to.
Preko svojega pričevanja jim je poskušal približati vlogo animatorja, skozi delavnice pa so spoznavali štiri Don Boskove stebre oratorija – dom, šola, cerkev in dvorišče. Zatem so imeli priložnost še za sveto spoved, sklepni in najpomembnejši dogodek tega dneva pa je bila sveta maša, ki jo je Peter daroval za naše animatorje, njihovo poslanstvo in njihove družine.
Za pogajalsko mizo
Po večerji je sledil najprej duhovni program, ogled filma o zgodovinskih dokazih o verodostojnosti Svetega Pisma ter o Jezusovi smrti in vstajenju ter delo po skupinah, zatem pa še zabavni večer, ki so ga pripravili animatorji po skupinah z izjemno izvirnimi in reeees zabavnimi točkami. Največji izziv tega dneva pa je bila spet večerna tišina in počitek. Tokrat se je čez dan oblikovala pogajalska skupina.
Pogajanje je teklo v času kosila. Uspelo jim je pridobiti dodatno uro večernega bedenja. Noč pa je bila potem itak še nekoliko krajša. 🙂
Pridiga, ki je ne bomo pozabili
Po zajtrku naslednji dan smo se udeležili svete maše na Zaplani. Bili smo priča izjemno zanimivi in hkrati zabavni pridigi. Gospod župnik, ki je maševal, je namreč že zelo v letih in je pozabil, da je že 15x povedal, kako je potrebno spoštovati kruh, če je bel ali pa črn, pa tudi, če je ržen in da morajo starši naučiti svoje otroke spoštovati kruh.
Naši mladi so kasneje, ko nas je obiskal in nagovoril še Benjamin Siter, ugotovili, da je bila to ena tistih pridig, ki si jo bodo zagotovo zapomnili. 🙂 Da pa je ta duhovnik kljub svoji visoki starosti in bolezni vendarle opravil veliko delo, da se je potrudil, prišel med nas in – kar je bilo bistveno – nam prinesel Jezusa.
Pogled nazaj, načrtovanje, pohvale in kritika
Po Benjaminovem nagovoru in spodbudi, da bi začeli redno prebirati Sveto pismo, je sledila še refleksija dela animatorjev preteklih veržejskih tednov za družine in pogovor o možnostih izboljšav in načrtovanju za naprej ter refleksija preživetega vikenda. Največkrat je bilo slišati, da je bilo »ful fajn«. Sicer pa so bili pozitivni odzivi na predavanja, delavnice, delo po skupinah, pohod, zabavni večer, hrano (zahvala za to gre Nadji Mehle, ki nam je bila s kuhanjem in pripravo obrokov pripravljena skočiti na pomoč za cel vikend).
Rekli so še, da bi morali takšen vikend ponoviti najmanj enkrat na leto. So pa našli tudi kritiko. Pa ne le tu in tam kakšen. Prav vsi so si bili enotni v tem, da so imeli premalo časa za druženje, ker so morali PREHITRO SPAT. 🙂
Kakorkoli že, naši animatorji so pripravljeni za svoje poslanstvo in so že v pričakovanju na poletne duhovne tedne za družine v Veržeju. Bogu hvala za te naše čudovite mlade!
Foto: arhiv DiŽ
