“Vem, kaj me dela dedca. Ne želim se scrkljati.”

Bogu hvala za dobrine naše civilizacije. A tako nas znajo posrkati vase, da si življenja brez njih ne znamo več predstavljati.

Načrtno je treba gojiti rokodelstvo

Čeprav pravijo »se ne splača«. Z ženo zato vztrajava v pridelavi zelenjave na njivi in vrtu. Poleg tega, da vemo, kaj jemo, imamo tudi privilegij dela z rokami.

Vztrajava v košnji pobočja s koso, čeprav nama sin dela skušnjave z motorno koso.

V našem zaselku ni vodovoda, zato ima vsaka hiša svoje zajetje za vodo. Zadnja leta je preko poletja veliko težav, ker ni padavin. V dolini, kjer je voda samoumevna, marsikdo ne pomisli, da si je nekaj deset kilometrov stran od njih potrebno vodo na nek način priskrbeti.

In se vozim s cisterno malo višje k studencu, tam natočim in doma prečrpam v rezervoar. Ja, v tem opevanem 21. stoletju voda še marsikje po Sloveniji ni samoumevna. Na dolgi rok bom našel rešitev, a realizacija bo spet v lastni režiji. Čeprav je nekje zapisano, da je voda pravica. Kaj boš s pravico, če pa vode ni?

Zima prinese sneg. Vse ceste ne morejo biti splužene naenkrat. Torej se je potrebno obnašati razmeram primerno. Primeš za lopato, odmečeš, kjer lahko, namestiš verige in v službo v dolino. V mestu je pa pločnik pred hišo ali blokom problem. Bomo pa komunalo tožili …

Upiram se logiki »uporabi in zavrzi«. Stroje poskušam popravljati, dokler se le da. Letos smo z novim nadomestili 23 let star pralni stroj.

Ne rečem, da delam kaj posebnega

Za kmečko okolje pač ne. Odzivi ljudi iz urbanih področij (ne vseh, Bogu hvala) na način življenja, ki ga v hribih živimo, pa me skrbi. Koliko pritoževanja, tarnanja, zahtevnosti, nezadovoljstva …

V tej moderni družbi, kjer naj bi bila vladavina prava (pravo pa je tako, da si en akt trije pravniki razlagajo na tri načine), se je mnogim zelo globoko zasidrala misel, da mora država poskrbeti za vse, življenje pa naj teče s čim manj napora. In tako se vzgaja nova generacija. Scrkljana generacija.

Vem, kaj me dela dedca

Navzven nimam videza dedca po merilih tega sveta. Velik, suh, v gostilne ne zahajam, ne mečem se ven, pa še premlad sem v fris za svoja leta – tako pravijo.

A mogoče me to dela dedca:

vem, da nihče drug kot moški ne more vzgajati za napore, premagovanja, odrekanja, žrtvovanja. A najprej mora sam tako tudi živeti.

Ugotovil sem pa že, da moške resnice ne gre iskati takrat, ko nas je veliko na kupu. Šele na štiri oči se spozna.

Ne želim se scrkljati.

 

Dušan Lanišek

Foto: Unsplash

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.