Takšen mož ne more voditi družine

Sveti Jožef, ki ima svoj god v teh dneh, mi je bil kot zavetnik družine vedno ljub svetnik. Od bolj zgodnjih časov, ko sem še sanjarila, da bom nekoč imela svojo družino, pa potem, ko sem ga prosila, naj nama pomaga pri reševanju stanovanjskega problema in mu priporočala tudi svojega moža.

Sveti Jožef je glede na zgodovinsko oddaljenost dokaj dobro poznan svetnik. Sveto pismo ga večkrat omeni, čeprav ne navaja niti ene besede, ki bi jo izrekel. Nekako si ob tem mislimo, da je bil bolj molčeč.

A to ne pomeni, da je bil vedno tiho in v ozadju, tako kot ga postavljamo v jaslicah. V Svetem pismu piše, da je bil pravičen. Pravičen ne pomeni samo tega, da ni delal tistega, kar je narobe, ampak da je tudi naredil tisto, kar je prav.

Žena (in mož) v ambulanti

Po poklicu sem fizioterapevtka in delam v zdravstvenem domu. Pred časom stopi v ambulanto gospa z napotnico, ki je prišla na terapijo vpisat svojega moža. Naročanju po navadi na oddelku posvetimo kar precej pozornosti, ker je v prenapolnjenih urnikih naknadno zelo težko iskati nadomestne termine za izpadle terapije. Zmotno sem predvidevala, da je gospod starejši ali bolan in nebogljen, ker ga je prišla vpisat žena in ga bo verjetno tudi ona vozila na terapijo. Zato sem se o terminih z njo pogovarjala v tem oziru. Imela je tudi kar precej omejitev, kdaj bi bili termini za fizioterapijo primerni. Ne prezgodaj zjutraj, ne okrog kosila in ne ob torkih in petkih.

»Gospa, kaj pa ob desetih? Saj ga boste verjetno vi vozili?«
»O, ne,« se je zasmejala gospa , »jaz ne vozim, sam se bo pripeljal.«

In nato sem debelo pogledala, ko je še dodala: »Saj ga lahko vprašam«. Odprla je vrata in poklicala noter moža, po videzu mlajšega upokojenca,  ki je ponižno čakal v čakalnici, da mu bo žena uredila termin za fizioterapijo. Bil je v veliki zadregi, ko sem ga vprašala, zakaj se sam ne meni zase.

Zelo sem žalostna, ker videvam veliko takšnih moških

Pasivnih, brez svojega mnenja, včasih celo v strahu pred svojo ženo, ki ima vedno glavno besedo. Ne vem, ali so za to krivi sami zaradi svoje strahopetnosti in lenobe, ali pa so krive žene, ki vedno vse najbolje vedo. To je isto kot ugotavljati, ali je bila prej kokoš ali jajce.

Dejstvo je, da takšen mož ne more voditi družine, če še o sebi ne more odločati. In zato v svetopisemskem smislu ni pravičen. Pa tudi njegova žena ne.

Ko otroci odrastejo in odidejo iz družine

Pogosto postane mož za ženo nekakšen nadomestni otrok, ki ga je treba vzgajati in skrbeti zanj. Sta pa ob tem oba na izgubi. Najprej mož, ki čuti, da ni oseba, kakršna bi si želel biti. Na zgubi pa je tudi žena, ki ob sebi nima enakopravnega partnerja, na katerega bi se lahko zanesla in s katerim bi se lahko pogovarjala tudi o globljih temah. In ne tako redko so takšni odnosi povezani tudi z alkoholizmom. Včasih se mi zdi, da smo z osvoboditvijo žensk izpod zatiranja moških, ki je bilo v naši zgodovini precej prisotno, dobili moške pod zatiranjem žensk. Kakšni očetje so to?

Zato, dragi sveti Jožef

V naši domovini imaš veliko dela. Prosim, zavihaj rokave, kot to dobro znaš in pomagaj našim družinam. Ti, ki si kljub molčečnosti znal poslušati Božji glas in mu odločno slediti, pomagaj tudi nam živeti odnose tako, kot si je Bog zamislil. Kajti on ima za nas v načrtu srečne zakone.

Čeprav, Sveti Jožef, sem prebrala, da si se tudi ti enkrat umaknil in poslal Marijo v »žerjavico po kostanj« in ji prepustil neprijeten pogovor z najstnikom Jezusom: »Sin, zakaj si nama to storil, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala.« Kaj češ, nihče ni popoln.