Dan se je prevesil v večer. Mož mi je bežno navrgel, da gre pod tuš, potem pa od doma. Saj nekje v kotičku spomina, kolikor mi ga je še ostalo po kaotičnem dnevu, sem vedela, da sem zvečer »spet za vse sama«*. Ampak me je samo dejstvo, da gre on lahko v miru pod tuš prav »spravilo iz škatlice«. Najmlajša je takoj na ves glas zahtevala »dan za kopanje«, ki je pri nas postal praktično vsak dan. Starejša dva pa sta za hip delala vsak zase nekaj za njuno dušo. Usedla sem se za prenosnik, misleč, kako bom dokončala projekt, ki mi visi nad glavo. Ha ...

Odraščala sem v zavedanju, da eni pač imajo v družini še očeta, eni ga pa nimamo. Ko sem pri biologiji izvedela, da za novo življenje potrebujemo moškega in žensko, je bil zame to velik šok. Kako naj se spolnost sploh živi in odraža v življenju? V meni je bil prisoten »cmok« in strah pred vsem telesnim, saj doma nisem imela nikakršnega zgleda.