Ko z ženo naznaniva udeležbo pri sveti maši (bodisi v nedeljo zjutraj ali pa med tednom), se iz otrok vsuje plaz pritožb: »Ma zakaj že spet h tej maši«, »Maša je trapasta«, »Zmeraj moramo hodit k maši« … Še tako mirno nedeljsko jutro se včasih sprevrže v eno samo prerekanje in prepričevanje.
Ker se imamo za kaj zahvaliti
Najin recept za umiritev situacije je navadno refleksija preteklega dneva oz. tedna. To pomeni, da skupaj z otroci pregledamo, za kaj vse smo lahko Bogu hvaležni. Da nič ne pride samo od sebe. Nič ni samoumevnega. Poleg tega pa jih spodbudiva, da tudi sami kaj prosijo.
Zanimivo je opazovati, kaj vse takrat prihaja iz otroških src. Četudi smo bili še malo pred tem vsi »na obratih«, se otroci sedaj trudijo poiskati dogodke, ob katerih čutijo hvaležnost. Dogodke, katere skupaj nesemo pred oltar.
Mukotrpna ura
Navadno ta preprosta otroška »gorečnost« traja do berila oz. evangelija, potem pa se začne dolgočasenje med pridigo. Z ženo seveda otroško kratkočasenje tolerirava, v kolikor to ne moti okolice.
Večkrat se zgodi, da ob vseh »psssst« preslišim evangelij, pridigo lovim le po delčkih … skratka, nisem zbrano pri sveti maši. Še manj pa imajo od maše otroci, vsaj z mojega vidika gledano. Logično je, da se jim vse skupaj slej ko prej »upre«.
Takih je Božje kraljestvo
Seveda se z ženo pogosto sprašujeva in razmišljava o smislu, pomembnosti in učinku obiskov svetih maš. Sveto mašo bi rada bolje približala najinim otrokom. Pa je to res v najini moči? Sva res za to tudi poklicana? Ali je dovolj le zgled?
Živo nama je v spominu dogodek, ki potrjuje, da Duh veje, kjer hoče. Ko si je najstarejši sin odrezal palec desne roke, so ostali člani družine doma molili za uspešno operacijo in okrevanje.
Petletni sin (drugi po vrsti) je za nekaj časa izginil. Kasneje nama je zaupal da je šel v svojo sobo molit pred podobo Usmiljenega Jezusa. Z ženo sva ostala brez besed – hvaležna in hkrati tako omejena. Gospodova pota res niso naša pota.
Najina in Božja vloga je nenadomestljiva
Preko podobnih zgodb počasi spoznavava, kaj otroku lahko dava midva, kot starša, kaj pa je dar od Boga. Njegove vloge ne moreva (niti ne smeva) prevzemati. To bi zaradi najine omejenosti vodilo v pogoste konflikte z otroci, najino izgorelost, razočaranja …
Želim si, da bi se bolje zavedal tega, da največ lahko dajem le preko zgleda (Janez 13,15). In otroci so odlični prav v »kopiranju« nas samih.
