Sveti Krištof na cesti, na parkirišču pa ločitev

,

Pred nekaj tedni sva se z možem razveselila klica iz »najine« avtohiše. Nov avto je prispel! Lahko ga prideva prevzet. Vesela kot dva mala otroka, ki sta dobila težko pričakovano igračko, sva prosila za prevoz do tja, nazaj bova prišla z našim novim lepotcem.

Podpisala sva še zadnje dokumente, spoznala vozilo in ga dokončno prevzela. Sledila je še registracija. Šla sva na okence in ker je bila pred nama dolga vrsta, sem se jaz odpravila ven, na parkirišče, k novemu avtu.

Nanj so nalepili nekaj nalepk z napisom avtohiše. Ker midva ne misliva delati reklame zanje, sem nalepke počasi začela odstranjevati.

Zatopljena v svoje misli o nalepkah, sem bila priča ločitvi

Če že kakšno, potem bomo na avtu imeli nalepko ribe, star krščanski simbol. Prvi kristjani so namreč iz besede »ihtis« naredili akronim »Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik.« Takrat so simbol ribe uporabljali med seboj, ker so bili preganjani. Danes pa nam lahko služi kot dobra evangelizacija.

Kakorkoli, nalepka na avtu ima simbol. Želim, da ima večji pomen, kot reklama za avtohišo.

Zatopljena v svoje misli o nalepkah sem bila, nič hudega sluteča, priča ločitvi na parkirišču. Poleg našega avta sta bila parkirana še dva. K njima je pristopil par, stara sta bila kakšnih 30 let. Tudi če bi hotela, nisem mogla preslišati njunega pogovora.

On: »Se res ne bi nič pogovorila?«

Ona zadirčno: »Nimam ti več nič povedat!«

On malce jezno in malce žalostno: »Potem te prosim, da mi vsaj vrneš ključe stanovanja, te bi res rabil.«

Ona hladnokrvno vzame ključe, iz obročka sname očitno nekaj njenega in mu preostanek pomoli pod nos. On jih sprejme. V zraku se čuti napetost.

Jaz vztrajno odstranjujem nalepke in se delam, da sem nekje delač proč, čeprav stojim le kakšna dva metra od njiju.

On: »Te lahko vsaj še enkrat objamem?«

Ona privoli in sledi kratek, neoseben, boleč objem. Njemu se tresejo roke. Vidno. Njej se obraz mrači.

On: »No če je to vse, ti želim vso srečo v življenju. Adijo.«

In tako se usedeta vsak v svoje vozilo (očitno sta se dogovorila glede vozil, sicer ne vem kaj bi počela pred stavbo, kjer potekajo registracije in prepisi vozil) in se odpeljeta vsak v svojo smer.

Nekaj časa sem zamišljeno gledala za njima in nehote se mi je v glavi odvijal scenarij, kaj če (Bog ne dopusti) bi bila to midva z možem? Bi se takole hladnokrvno ločila? Bo to najino vozilo nekoč predmet debate, čigavo bo?

Če bi se oba bolj potrudila …

Pomislila sem na razhod s fantom, ki ni postal moj mož. Poskusila sva premostiti najine razlike, poskusila sva se pogovoriti, a bila sva še mlada, vsak je želel vleči v svojo smer. In tako pač ne gre. Za skupno prihodnost je treba gledati v isto smer.

Najin razhod ni bil preveč boleč. Ogromno sva se pogovarjala. O različnih možnostih. Na koncu sva se sporazumno odločila za razhod. Sedaj sva oba, si upam trditi, ker poznam tudi njegovo ženo, srečno poročena.

Ko danes gledam nazaj, z nekajletnimi izkušnjami poročenega življenja (ni jih tako veliko, a nekaj jih vseeno je 🙂 ) si upam reči, da če bi dva dobronamerna človeka, zares želela graditi skupnost, potem bi jima to tudi uspelo. Z veliko odrekanja, prilagajnaja in pogovora. A, za to sta potrebna oba. In to vsak dan znova.

Daleč od tega, da bi karkoli pogrešala v svojem zakonu, ali da bi sanjarila o starih simpatijah, ali da bi si želela novih avantur, le tako na glas razmišljam. Če bi se človek bolj potrudil, bi nam najbrž večkrat uspelo.

Upam si trditi, da sta imela še kakšnega asa v rokavu

Tako sem torej stala na parkirišču, z nalepkami zataknjenimi za nohti. In razmišljala o svojem zakonu, o razhodih, o ločitvah. Kako zanič družba smo postali. Kako nam je vseeno.

Res je, ne vem, kaj vse sta ta dva dala skozi. Ne vem, koliko sta se pogovarjala, če sta prosila za pomoč. Ne vem, kdo je bil kriv. Ne vem ali je ločitvi botroval alkohol ali prevara. Ne vem.

A njun razhod je bil tako hladen, tako prazen. Če si z nekom resno mislil biti, graditi skupnost, potem se pač ne razideš tako, na parkirišču. S hladnim objemom in »vso srečo«. Ne poznam ju, upam pa si trditi, da sta imela še kakšnega asa v rokavu.

Človek je običajno dobronamerna oseba. Ne zbudi se in ne razmišlja, kako bi danes svojemu možu/ženi uničil dan (iz knjige Ljubezen in spoštovanje). In če se odločimo za zvezo, potem ali se damo celi v to neverjetno pustolovščino ali pa smo v njej le na pol in to se čuti. S priprtimi vrati, ker kaj pa, če …

Kaj pa, če nama ne bo več všeč, še vedno greva lahko narazen. Kaj pa, če bo postalo težko … Kaj pa, če … Ne! Če sva se odločila, potem stojva za svojo odločitvijo. V dobrem in slabem. Z ljubeznijo in spoštovanjem. Zavestno. Za vedno. Vsak dan znova.

In tako je prišla Krištofova nedelja

Sveti Krištof, prosim te, varuj vse naše poti, v avtu, novem ali starem, vse naše družinske poti. Naše zakonske poti. Nisi samo zavetnik vseh na cesti, si nehote zavetnik tudi vseh nas, zakoncev, ki toliko časa preživimo za volanom ali na sovoznikovem sedežu ali na parkirišču. Prosi za nas!

1 reply
  1. Aleš Čerin says:

    Meta, odlično razmišljanje. Lepo opazuješ. Odlični razmisleki o vama in dobra ugotovitev – da sta še imela asa v rokavu. Prehitro se obupa danes. Še takih člankov!

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.