V kratkem bo minilo devet let, odkar sva z ženo postala »samostojna podjetnika«. Pravzaprav je vsak odprl svoj s.p. – žena za polni delovni čas, jaz pa (večinoma) le popoldanskega. Dobivala sva redna »naročila«, in sicer v razmaku dveh let.
No, verjetno ste že spoznali oz. razbrali, da je zgornji sestavek le prispodoba za postati oče in mama. Do sedaj so nama bili podarjeni oz. zaupani štirje otroci. Če sem bolj konkreten, štirje sinovi.
Plavalni preizkus
Izobraziti se za nek poklic traja kar dolgo časa: 9 let osnovne šole, 4 leta srednje šole, 4 leta fakultete (in mogoče še kakšno dodatno leto podiplomskega študija). Torej nekaj manj kot 20 let bolj ali manj intenzivnega študija. Izobraziti se za poklic (oz. bolje rečeno način življenja) očeta in mame, pa do sedaj še nisem srečal kakšnega dolgoletnega kurikuluma. V večini primerov smo (bili) zakonci kar vrženi v to vlogo – po sistemu »skoči in plavaj«.
Mati narava sicer poskrbi, da opravimo »plavalni tečaj«, vendar nam voda pogosto zaliva grlo, se potapljamo, lovimo sapo … Bogu hvala, če se z leti vztrajnega dela potem lahko suvereno (ob)držimo na površju.
Zavihajmo rokave
Konkretna vzgoja se začne kaj kmalu po prihodu iz porodnišnice. Tu sem hitro naletel na pomanjkanje znanja in izkušenj. Pa ne tistega (ne)znanja o previjanju, hranjenju ipd., pač pa o neznanju obvladovanja vseh občutij, ki jih je v meni prebudil novorojenček (jok, trma, osnovna potreba po bližini, materi …). Lahko rečem, da sem se šele ob otrocih pričel zavedati (in zanimati) za svojo preteklost in z njo povezane vzorce, odzive, občutja …
Znano je, da otrok v očetu/materi prebudi otroka. In tu se, vsaj zame, prične najtežji del vzgoje. Poleg najinih sinov, je potrebno vzgajati še otroka v sebi. S slednjim imam (še vedno) kar precej dela. Je namreč trmaste narave, čisto po meni. ?
Vzgoja sinov
Spoznavam, da je vzgoja otrok »tek na dolge proge«. Praviloma sadov ne žanješ danes, niti ne jutri, pač pa šele čez leta (ali desetletja). To vidim iz izkušenj v svoji primarni in tudi širši družini.
Spoznavam pa tudi, da odraščajoči sinovi še kako potrebujejo prisotnega očeta, v pravem pomenu besede. Tu velikokrat ni dovolj le moja fizična prisotnost; s sinovi je potrebno biti v akciji (pa ne le pri delu), potrebno jim je dopustiti, da gredo tudi čez »uveljavljene« meje, da imajo pri njihovih projektih kdaj tudi solzne oči, odrgnine po telesu, raztrgana oblačila, poškodovano (očetovo) orodje …
Pogoste so situacije, kjer za nežno mamino dušo enostavno ni prostora. To včasih opazim pri (zaskrbljenih) vzdihih moje žene. ?
Mali upornik(i)
Najin prvorojenec bo kmalu dopolnil devet let. Postaja »protestant«, saj se moramo za veliko stvari neprestano pogajati. To je sicer normalen del odraščanja, a kaj ko na to prepogosto pozabljam. Želim si, da bi me (oz. naju) enostavno le ubogal.
Pogosto se dogaja, da gre njegovo protestiranje tako daleč, da mi enostavno zmanjka potrpljenja, spoštovanja … in tu pač odreagiram z vidika položaja (moči). Z ženo imava potem pogostokrat debato o tem, ali sem prestrog, ali ga premalo poslušam …
Pred kratkim, ko je med nami spet zavrelo, je žena vprašala prvorojenca: »Me pa prav zanima, kako se obnašaš v šoli?« Pa ji je rekel: »Ja, mami, ali rajši vidiš da se znorim v šoli ali doma?«. Obstala je brez besed. Z odgovorom nama hotel povedati, da se doma, v ljubečem in varnem okolju lahko sprosti, si dovoli biti »le« otrok.
Nehvaležno delo
Vzgoja je v njenem obdobju vedno nehvaležno delo. Z otrokovega zornega kota sem pogostokrat »siten«, »težiš«, »… najrajši bi te …«. Velikokrat sam sebe izprašam, kakšen oče sem, ali pravilno vzgajam, kjer vse ga lomim … Tu mi je v oporo poglavje pri Sirahu (Sirah 30,1-13), ki sem ga našel pred kratkim.
Služenje
Vlogo očeta je potrebno razumeti tudi v kontekstu služenja. Tu mi je Jezus lahko v velik zgled. Učencem je bil oče (nadrejen), a jim je stregel, umival noge … Kar koli bom torej storil enemu od teh mojih najmanjših, bom storil Njemu (Matej 25,40).
foto: Unsplash( naslovna), osebni arhiv družine Čelik
