“Kaj pa je hudega mojemu možu?”

Ne vem več, kako je pri nedeljskem kosilu prišlo do vprašanja o zakonskih tegobah, ker sem se preveč ukvarjal s svojo najljubšo jedjo, to je s praženim krompirjem, ampak odsotno sem ujel, da je žena odgovarjala najinim sinovom nekako takole: »Kaj pa mu je hudega (mislila je mene!)? Rada ga imam, sekiram ga pa pol manj, kot si sam misli, da ga!«

Prižgale so se mi vse luči, še bolj vneto sem se posvetil praženemu krompirju, da se ne bi izdal, kako tuhtam njene besede. Sam razplet pogovora se mi je zato izgubil kot v neki meglici.

Poskušal sem analizirati njene tri pomembne trditve, razbrati njih globlji pomen, kakšno skrito sporočilo, kaj vem, kaj! Prvič, da mi ni hudega, drugič, da me ima rada in tretjič, da me sekira precej manj, kot si domišljam. Hm!

Moral sem razmisliti

Torej, prvič, da mi ni hudega? Res je, žena zame skrbi v vseh pogledih. Če jih naštejem samo nekaj: kuha, pere, lika, skrbi za moje zdravje, moli zame in dela vse tisto, česar sam zaradi svoje invalidnosti ne zmorem. Je prava, če se izrazim po svetopisemsko, »ustrezna pomočnica«.

Sirah je lepo zapisal: »Kdor dobi ženo, ima najlepše premoženje, saj je našel ustrezno pomočnico in oporni steber« (Sir 36, 24). Zgodovina najinega zakona je čisti dokaz te Sirahove misli. Samo premalo se tega zavedam in premalo sem za to hvaležen.

Drugič. Ljubezen v zakonu je sicer pričakovana, ni pa samoumevna. Podatek, da te žena še vedno ljubi po več kot četrt stoletja, je za moža kar spodbuden, naravnost božajoč! Meni je kar okrepil ego!

In tretjič, ker gledam z moškega brega zakonske reke, moja žena pa z ženskega brega, imam včasih občutek, da me sekira. Če poskušam pogledati z njene strani, pa vidim, da temu ni ravno tako. Ne pol manj, ampak tri četrt manj me sekira, se pravi, že skoraj premalo. Upam, da ni z nama kaj narobe?

V naši kulturi je splošno mnenje, da žena ni prava žena, če kar naprej ne sekira moža

Zato sem se hotel prepričati, kako je dejansko s tem. Čeprav brez vsake prave izobrazbe za to področje, sem razvil naslednjo teorijo. Žena v bistvu sploh ne sekira svojega moža! Sekira te šefinja v službi, pa direktorica, žena pa ne!

Žena samo na neroden način izraža svoje ideje. Mož to razume kot sekiranje, žena pa kot prispevek k izboljšanju zakonskega življenja. Torej, ženina ideja je sicer odlična, predstavitev pa katastrofalna, vsaj tako na to gleda mož.

Že ko žena samo odpre usta, mož refleksno in preventivno pripravi vse vzvode za svojo obrambno držo, če ga bo slučajno kaj pokritizirala.

Kdaj se je v moškega naselil ta trapasti občutek manjvrednosti, ogroženosti? Mogoče že pri Adamu, ko je dodobra spoznal Evo in zavistno (zmotno?) zaključil, da je kot pomočnico dobil izboljšano verzijo samega sebe. Od tod tudi šala, da je Bog, ko je naredil Adama, pogledal svojo stvaritev in si rekel, da zna narediti tudi kaj boljšega … in je naredil Evo!

Vem, da je težka ta beseda 🙂

Težko priznam, ampak v svojem gledanju žena vidi precej bolje, širše in globlje kot mož. Moja žena vidi stvari, ki se meni niti sanjajo ne! Ima neke vrste rentgenski teleskopski pogled. Njeni možgani delujejo povsem drugače kot moji. Moji delujejo kot leseno računalo z barvnimi kroglicami iz šolskega muzeja, njeni pa kot zadnji »windowsi«!

Zato je za moža kljub vsemu dobro, da posluša svojo ženo in jo upošteva. Vem, da je težka ta beseda, a nadaljevanje je še hujše! Mož se mora truditi in poskušati prepoznati ženine želje in zamisli. In jih izpolniti, uresničiti.

Ko žena reče: »Jaz imam pa eno idejo!«, lahko mož kar ugasne računalnik, odloži telefon, pospravi orodje, zaklene delavnico – in prisluhne, kaj mu ima povedati (pa ne v tem stilu: »Kva že spet teži?!«). Na koncu, ko bo vse izpeljano, bo ugotovil, da ideja sploh ni bila slaba. Še več, žal mu bo, da se tega ni sam domislil!

Foto: Unsplash