Prva odprava Odmika za moške v divjini 2023
Mi radi obračamo »po svoje«, a na koncu Gospod obrne. Bilo nas je 12 prijavljenih, a na odmik nas je šlo 7, ki je število popolnosti. Vsi možje, ki ste ostali doma, ste bili v naših mislih in molitvah. Prehodili smo dobrih 110 km in par tisoč višincev od Ravn na Koroškem po severni meji do Maribora. Pot je bila razgibana, precej divjine, ogromno naravnih lepot, cerkva in tako smo ob premagovanju kilometrov občudovali Božje stvarstvo. Vse, kar nam je bilo ponujeno, smo sprejeli z veseljem in s hvaležnostjo, tako dobro, kot kaj manj dobro »slabo«.
Že prvi dan smo se lepo povezali in se odpirali en drugemu. Svetopisemsko je znano, da je treba krepiti telo in duha. In to smo počeli na polno! Ivan nas je »špičil« skozi kateheze (sv. krst, kdo sem jaz, upaj si), sv. maše in sv. spovedi, vse to nas je zbližalo kot brate v Kristusu z Gospodom. Hoja na pogon rožnega venca, ne samo, ko je bilo težko, tudi ko je bilo lepo in se zraven zahvaljevali. Sveti Duh je na poti deloval na polno. Ko nam je na poti voda pohajala, smo na karti našli kmetijo, kjer smo dobili vodo in na tej kmetiji je bil oče letošnjega mariborskega novomašnika. Pa smo molili za nove duhovne poklice. Hvala, bratje za skupno prehojeno pot in duhovno rast. Zdaj pa je na nas, da SI UPAMO to deliti naprej v naših družinah, župnijah in navzven.
Marjan
Občutil sem izjemno lahkotnost in iskreno veselje
Za odmik sem vedel že nekaj let in letos je tudi pri meni dozorela odločitev, da se ga udeležim. Sicer brez kakšnih hudih pričakovanj ali namenov, ampak sem vedel, da bo koristen v mojem življenju. Po nekaj (PREMALO) pohodih za trening sem se podal v neznano in spoznal skupino, ki me je takoj lepo sprejela.
Prvi dan je minil v pestrem vremenu, ampak v zelo pozitivnem vzdušju, bil sem še dokaj pod vplivom vsakdanjega sveta. Naslednji dan me je v drugi polovici po zaslugi izrednih naporov popolnoma pretresel, prizemljil in lahko rečem, da se je takrat odmik zares začel. Podvomil sem v vse, kar se je podvomiti dalo, in se po dolgotrajni borbi dokončno prepustil.
V nadaljnih dneh sem ob nekoliko lažji hoji, milosti Svetega Duha in spodbudah, ki sem jih našel v izjemnih katehezah ter pričevanjih “soborcev”, uspel opraviti tudi sveto spoved, ki me je na najlepši možni način pripeljala do zaključka našega potovanja. Občutil sem lahkotnost in iskreno veselje, ki ju nisem bil deležen več let. Povezanost naše skupine je res pokazala na Božje delovanje med nami, ki ga sedaj po odmiku z veseljem prinašam v svojo družino in tudi širše.
Rok
Vsak dan je bil vreden vloženega truda
Odmika sem se že kar nekaj časa veselil, še posebej, ker mi jo je v prejšnjem letu zagodlo koleno in nisem mogel na pot. “Pridi le, če si dobro pripravljen”, so besede, ki mi pred vsakim pohodom vzbudijo dvom ali res sodim zraven, kajti moja pripravljenost je vedno nekje na meji (spodnji).
Letos je kriza nastopila že prvi dan in le spodbudi ostalih mož se lahko zahvalim, da sem svojo pot nadaljeval. Dan za dnem in prav vsak dan posebej je bil vreden vloženega truda. Dragocene so bile vezi, ki so se spletale med nami, kot tudi vsakodnevna maša, kjer smo Najsvetejše obhajali pod obema podobama. Vsak dan smo se duhovno napajali iz Ivanovih katehez.
Najbolj pa so me obogatili naši večerni pogovori, kjer smo se res iskreno odprli drug drugemu. Vse skupaj je potekalo v čudovitem okolju, z dih jemajočimi razgledi in ob prijaznosti domačinov, ki smo jih srečevali na naši poti. Vsekakor mi bo prehojena pot ostala v lepem spominu, še bolj pa vse, kar smo na njej doživeli. Zahvalil bi se voditeljema za duhovno vodenje in skrbno načrtovano pot.
Dušan
V avtu sedaj molim rožni venec, ki ga prej nisem znal
Sveti duh me je preko objave na Facebooku nagovoril, da sem se odpravil v nekaj čisto neznanega. To se je zgodilo ravno nekje po enem letu od mojega krsta, ki je bil lani na 16. 4. Neznano mi je bilo vse razen hoje ne, saj mi je bilo planinstvo položeno v zibelko. Kako se kombinaciji pohodništva (ljubezen od staršev) in duhovnosti (ljubezen od Boga) ne bi mogel odzvati. Ko sem vprašal ženo, mi je samo rekla POJDI.
Pa sem šel na ponujeno pustolovščino. Kljub temu, da sem zadnje leto večji del življenja preživel s konstantno mislijo o Bogu, sem bil glede globine vere pravi mlečnež. Odmik mi je dal ogromno spoznanj o globini in tradiciji katolištva in tega, kaj pomeni bratstvo v Jezusu. Prej sem si to samo razlagal, sedaj sem to občutil v srcu. Preko dnevnih maš, vseh molitev in večerne refleksije je moja vera samo rastla in rastla.
Kateheze so mi dale tako misliti kot tudi veselje, da sem na pravi poti. Ivan, hvala tebi, ker so bile odlične. Tako kot sem hvaležen za vsa deljenje vseh nas, saj me je vsakdo posebej nagovarjal. Preko večernih refleksij sem resnično spoznal, kako močna postane vera, ko se skupina oziroma občestvo združi v Jezusu in skupaj živi po njem. To mi daje moč in inspiracijo za naprej. V veri sem zrastel in prvič lahko rečem, da sem se zaljubil v vero in Jezusa. Poleg duhovnih spoznanj sem se veliko naučil tudi o bolj praktičnih zadevah o veri. V avtu sedaj molim rožni venec, ki ga prej nisem znal. Začeli so me zanimati svetniki, kapelice, lepota cerkev in druge zadeve o sami tradiciji in veri. Še raje berem o veri, Sveto pismo je postala še bolj goreča stalnica in molitve so še bolj pogoste.
Vse to pa je bilo toliko boljše, ker smo v tem tudi malo trpeli. Pohod je bil odličen. Bog nas je lepo vodil in dal toliko majhnih daril po poti. Jih niti ne morem našteti. Samo na Bazo se spomnimo. 🙂 Videli smo toliko lepega in v spominu mi bo najbolj ostala cerkev Svetega Duha na Ostrem vrhu. Veseli me, da smo se veliko smejali in se imeli nadvse fino in zabavno. Bilo je ravno prav dolgo za tako zadevo. Meni se je tako poznala nenaspanost, da sem naslednjo noč spal skoraj 12 ur skupaj. Prav nič ne bi spremenil in hvala vam bratje, da smo se skupaj borili in rastli v Jezusu.
Miha
V trenutku nisem več čutil bolečin
Bog je dober in dela velike stvari v naših življenjih. Tako nas je po Božji previdnosti zbral skupino mož različnih starosti iz različnih krajev in nas skupaj poslal na Odmik za moške. In ker je Bog res dober, je med nas postavil tudi duhovnika, ki je skrbel za nas preko katehez, spovedi, sv. maš, nagovorov … Da pa še sedaj ne tavamo po divjini, je med nas postavil tudi tehničnega vodjo. In smo šli.
Bolj smo lezli v hrib, toliko bolj smo odrinili na globoko v svojih srcih, svojem življenju. Posebej me je nagovoril zakrament sv. krsta in znamenje vode. Ko mi je bilo še posebej hudo, je Bog priskrbel šumeč potok, ki me je spomnil: saj si krščen z vodo in voda ti daje moč življenja! V trenutku nisem več čutil bolečin in utrujenosti in s pomočjo rožnega venca so bile težave premagane.
Dragi možje, bratje v Jezusu. Bogu se zahvaljujem, da je prav vas pripeljal v moje življenje. Hvala za vsa pričevanja, vzpodbude in preživete trenutke. Bog vas blagoslovi!
Herman
Domov sem se vrnil duhovno bogat
Na odmik sem se prijavil dokaj hitro, vendar bolj se je bližal dan odhoda bolj sem okleval. V sebi sem sem čutil, da sem duhovno bolj prazen , vendar z vzpodbudo moje družine, sem se le odpravil na pot. Na odmiku sem spoznal nove prijatelje, katere ti na pot lahko pošlje samo Jezus. Na vseh prehojenih prešvicanih kilometrih in tudi v preizkušnjah smo prejeli veliko milosti in blagoslova.
Domov sem se vrnil duhovno bogat. Dragi možje in g. Ivan, hvaležen sem Jezusu za vas, zahvaljujem se vam za podeljene besede, misli in sprejemanje.
Sandi
Nisem vedel, kaj me čaka
Prišel je dan, ko me je poklical Marjan in me po predlogu mojega soimenjaka iz moje župnije prosil, če bi lahko šel zraven kot duhovnik na letošnji odmik, sam pa sem mislil, da bo zgolj pohod in sploh nisem vedel, kaj me čaka in hvala Bogu, da tudi nisem vedel, ker Gospod vedno preseneča. To je bil tudi razlog, da sem kljuboval vsem skušnjavam in izgovorom, kaj vse bi mogel doma še narediti.
Zadnji dnevi so bili zares polni vsega in prišla je vmes še Poljska in dan D, ko smo se skupaj srečali na avtobusu in se peljali proti Ravnam na Koroškem in se je začelo. Najprej vročina in dež in vprašanja, kaj mi je tega treba, pa vse do »Bogu hvala« in »kako dober si, Gospod, vedno si dober«, ipd.
Tega sem najbolj okušal ob mnogih trenutkih naših srečevanj in ostala mi bo v spominu refleksija ter čudoviti in globoki pogovori, še posebej naše svete spovedi, kjer sem smel videti tudi vašo notranjost in se čuditi ob Vašem življenju, za katerega sem zelo vesel in molim, da vas vse Gospod v njem tudi bogati in ohrani za naprej.
Hvala za solze ganjenosti, ki kažejo da imate dragi bratje veliko srce. Hvaležen sem za ljudi, ki nam jih je Gospod pošiljal na pot: gospe na planinski koči, gospa, ki nam je podelila vodo v Bistrici pod Slapom in starejša gospa na meji z Avstrijo, hvaležen za očeta ter strica novomašnika Klemna in vse dobre ljudi na župniji. Hvaležen za župnika Franca, ki nam je odstopil župnišče in čudovito cerkev Svetega Duha, hvaležen za gostilničarja, ki nam ni odprl le vrat, ampak podaril tudi srce in še bi lahko našteval …
Dovolite pa mi, da izpostavim tudi voditelja Marjana, strokovnost in predvsem srčnost človeka v pravem pomenu besede. Dragi Marjan, Gospodu sem neizmerno hvaležen za tvoje življenje in vse, kar bo še delal po tebi. Hvala Gospodu za vašo odprtost, za vse zmoljene rožne vence in predvsem naše skupno bivanje, ko smo resnično postajali kot bratje v Kristusu. Naj naše bratstvo v Svetem Duhu živi še naprej. Na vse vas, dragi Rok, Miha, Sandi, Dušan, Herman in Marjan ter vaše družine kličem obilje Božjega blagoslova.
Ivan
