Še vedno na misiji: stari starši

,

Ena od bistvenih nalog in poslanstev krščanskih staršev je, da posredujejo vero svojim otrokom in jim omogočijo pot, ki vodi v večno življenje. Pri tem pa žal starši naredimo tudi veliko napak in včasih prenašamo svojim otrokom s svojim življenjem, delom in besedami celo čisto drugačno sporočilo, kot bi ga želeli.

Nova družina gre svojo pot vere

Ko naši otroci odrastejo in si ustvarijo svojo družino, seveda v novo skupnost pripeljejo novo osebo – snaho, zeta z izkušnjo vere, ki je drugačna. Nova družina gre tako svojo pot življenja in svojo pot vere.

Midva ne moreva nič?!

Tu in tam slišim najino generacijo reči tako: »Sedaj naj se sami odločajo, kako bodo živeli, midva ne moreva nič!« To, da so polnoletni, da so ustanovili novo skupnost, ki je nedotakljiva, da so sedaj tudi odgovorni v polnosti za svoje življenje, je popolnoma res. Vendar so še vedno naši potomci in snahe in zetje naši sinovi in hčere po zakonu. Kot kristjani smo vsak dan poslani, da oznanjamo Veselo novico vsem bratom in sestram, kamor nas Gospod v življenju vodi.

Gotovo je torej res, da so ti naši »tamladi« prav tako naši bratje in sestre v Gospodu in da smo poslani tudi k njim. Verjetno smo marsikaj v preteklosti spustili, pozabili, nismo znali, si nismo vzeli časa … in kaj sedaj?

Največji dogodek na svetu

V pogovorih z najinimi odraslimi otroki ugotavljava, da se nisva z njimi dovolj pogovarjala o nekaterih temeljnih stvareh, kot so spolnost, preizkušnje v zakonu, branje Božje besede, zakramenti …

Sedaj imava že kar daljšo »kilometrino« in na tej poti tudi vse bolj spoznavava, kako je vera v Jezusa Kristusa največje bogastvo, ki ga imava. Kako je Božja beseda najmočnejše sporočilo, vodilo in vabilo na poti spreobrnjenja. Kako je sveta evharistija največji dogodek na svetu vedno, kadar se dogaja, in ko se je ne udeležim, zamudim točno to. Kako je spoved najbolj osvobajajoče zdravilo na tej poti, ki edino daje resnično ozdravljenje in veselje.

S pridiganjem še v mlajših letih, ko so otroci pri nas, ne moremo veliko storiti

Ali sedaj lahko? Mislim, da je še vedno veliko priložnosti za odkrit pogovor, poslušanje in pričevanje o veri, Cerkvi, duhovnikih, in sicer na enak način, kot bi komurkoli drugemu želeli povedati, kaj je v našem življenju velikega storil Gospod. Pomembno je ljubeznivo podajanje svojega videnja in izkušenj. Z besedo in dejanji. To je včasih tudi čudovita kateheza za vnuke.

Tako denimo v naši hiši še vedno zmolimo Angelovo češčenje, ko zvoni poldne, z vnuki molimo pred spanjem, če so pri nas, in si »upamo« tudi na praznovanjih moliti in zapeti kakšno pesem z versko vsebino. Mlade družine lahko kdaj povabimo k skupni molitvi, lahko smo jim v pomoč pri varstvu, ko gredo k sveti maši ali v zakonsko skupino. Kadar so odprti za pogovor o konkretnih težavah in dilemah, kako jih rešiti, je pomembno, da prosimo Svetega Duha za modrost in se ne prilagajamo temu svetu.

In kaj je bolj prepričljivo?

Prepričana sem, da če bova midva trdna v hoji za Gospodom, v vsakdanji molitvi za vsakega otroka, snaho, zeta in vnuke, nama bo Gospod dal modrost, da bova s svojim življenjem vedno bolj vabila tudi »tamlade« za Njim.

Moja mama je v 92. letu starosti na večer pred materinskim dnevom umrla in je v zadnjih skoraj desetih letih imela veliko bolezni in različnih težav. Nikoli ni opuščala molitve za vse nas, nikoli ni opuščala svete maše – tudi še, ko so jo na vozičku vodili v cerkev. »To je najsvetejša daritev in največ, kar lahko v življenju prejmem,« je dejala. In nekaj dni pred smrtjo je v trpljenju dejala: »Prihaja moje rojstvo! Jezus pridi, Marija pridi!« Tako nas je (otroke, vnuke in pravnuke) na povsem enostaven način do konca vodila h Kristusu.


Članek je bil prvotno objavljen v Reviji Družina in Življenje.

Foto: Canva

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.