S postom je križ

Nič ne bom leporečila. S postom je križ. In to še preden se začno ceremonije križevega pota. Vem. Ob dejstvu, da je nekdo zame trpel in umrl, se tega skoraj ne spodobi ubesediti, kaj šele razglašati.

Gostujoči avtor

Ampak saj sem rekla, nič ne bom celofančkala.

Ko si otrok, je že sama beseda post taka, kot bi po zabavi nekdo ugasnil luč. Saj veste tisto,  ko starši v zabaviščnem parku rečejo, da gremo nepreklicno domov. Ko ti vzamejo vrečko bombonov, ker da si jih pojedel že preveč in podobno zabavne reči.  Ker pride čas, ko se spodobi držati resno, razmišljati globoko, se odpovedati sladkim navadam in drobnim razvadam. In veste kaj; medtem ko Jezus okrog prenaša križ in trnovo krono, je precej težje biti kristjan, kot takrat, ko se med Gašperjem in Boltažarjem vse kar leze in gre drenja v tisti štalci pri dojenčku vseh dojenčkov. A če je človek s seboj odkrit, si mora enkrat priznati, da začnejo kraguljčki na saneh slej ko prej nekam plehko brneti. Tista zvezda  na nebu pa še kar sitno vztraja. In kaže v smer, kamor se ni vedno lahko ozreti.

A s postom je še vedno križ. Najkasneje na popepelnični četrtek. Ker imam res izjemno bogate izkušnje že z novoletnimi zaobljubami. Kaj hočem, pač nisem ravno vzoren primerek asketske samodiscipline. Ampak vseeno. Postni čas ni čisto navaden čas. Vsako oziranje navznoter bi moralo imeti tudi odsev navzven.   Torej  … nič mesa? Ni problema. Ampak če si napol vegetarijanec se s tem pač ne gre hvaliti. 40 dni brez alkohola?  Isti šmoren.  Nič sladkarij … ? Kot da se s to razvado ne borim tudi vseh ostalih 325 dni v letu. Več dobrih del?  Ja, in kot da ob službi, treh otrocih, možu, gospodinjstvu  in še čem že zdaj ne srečujem same sebe. A moram ponoviti? S postom je res križ.

In hkrati je križ tudi luč. Saj ga vendar nisi vzel na ramena, da bi mi vzbujal krivdo. Da bi mi žugal z nebes in štel moje padce ob vsaki prelomljeni čokoladni zaobljubi. Morda bi v teh dneh samo večkrat sedla k tvojim nogam, kot pravi neka modra žena. V tišini. Ker molitveni obrazci včasih zvenijo prazno, svojih besed pa ne najdem. V tišini. Ker je dandanes skoraj nikjer več ni. V tišini, ker bom imela občutek, da me slišiš. In morda boš tudi ti kaj rekel. In v tišini te bom slišala. In na velikonočno jutro mi bo na obrazu igral skrivnosten smehljaj. Ker bom vedela. Tisti zmagoviti frajer na čelu … Veste, osebno se poznava. Tisto je moj prijatelj.

Trobentica

“V meni je vulkan veselja in hvaležnosti po doživetem”

Ste že kdaj doživeli kaj tako lepega in veličastnega, da je v vašem srcu še dolgo hrumelo kot vulkan, ki se pripravlja na izbruh? ...
Dani Siter

Ali sem (tudi skozi delo) ljubil?

Med poletnimi počitnicami sem očeta večkrat spremljal pri delu. Bil je pleskar. Naučil me je dobro zaščititi vse robove in površine, da bi lahko dobro prepleskala stene. Vendar ni šlo le za opravljeno delo. Šlo je za veliko več ...
Tomaž Kete

Svoje življenje daješ zame in mi pri tem ničesar ne očitaš

Nemoč se zažira v moje telo ... S poslednjimi močmi obrnem glavo, da bi s pogledom še enkrat zaobjela s turobnostjo napolnjen prostor. Takrat ga zagledam. Njega, povitega v povoje. Na kamniti podlagi, mrzli in trdi, počiva njegovo telo. Kdaj so te položili v moj grob, Gospod? Nisem vredna, da ležim ob tebi ... Zdi se, da kamen, neživ in trd, nežno nosi Njega, njegovo izmučeno telo. Kamen nima rok, mi pa jih imamo ...
Gostujoči avtor

Komentiraj