Pri poročnem obredu si mož in žena v poročni zaobljubi izrečeta besede: “… da ti bom ostal(a) zvest(a) v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil(a) in spoštoval(a) vse dni svojega življenja.”
Vsi razumemo, kaj pomeni zakonska nezvestoba, o kateri govori tudi deveta božja zapoved, torej “ne želi svojega bližnjega žene” (ali moža). Pa poglejmo, ali res razumemo vse vidike zakonske zvestobe.
Telesna nezvestoba
Najbolj “meseni” izraz zakonske nezvestobe verjetno ni problematičen za razumevanje. Preprosto povedano, poleg moža ali žene ne smemo biti z nikomer drugim, prav tako ne hoditi na zmenke, imeti seksualnega razmerja. Enako sporno, kot če žena ali mož prevara svojega sozakonca, je tudi, če se zapletemo v razmerje z nekom, ki je poročen – tudi če mi nismo. Tudi ta vidik pomeni razdiranje družine in zakona tistega, s komer imam zvezo.
Čustvena nezvestoba
Kaj pa drugačna nezvestoba, takšna, ki sicer ne užije “mesenih sadov”? Vsakršen čustven odnos, v katerem se navežem na osebo bolj kot na moža ali ženo, mu/ji več zaupam kot sozakoncu, preživljam z njo/njim več časa ali v tem odnosu iščem neko uteho za praznino, ki je morda nastala v mojem zakonu, lahko tudi razumemo kot varanje.
Nekateri tako celo življenje ostanejo “poročeni” s svojo mamo in ji recimo zaupajo vse, tudi najbolj intimne podrobnosti o svojem zakonu.
Psihologi pravijo, da moramo, ko smo enkrat poročeni, zgraditi s svojim sozakoncem tako močno in intimno vez, kot smo jo imeli v otroštvu s svojimi starši. Če to res naredimo, potem naj ne bi imeli več potrebe po tem, da smo v najbolj intimnem smislu navezani na kogarkoli drugega.
“Online” prijateljstva in simpatije
Današnji čas zaradi tehnologije in socialnih omrežij ponuja veliko pasti, v katere se lahko ujamemo. Tudi glede zakonske nezvestobe. Facebook, Instagram, Twitter in druga omrežja nam nudijo številne dobre načine komunikacije s svetom, lahko pa jih začnemo izkoriščati tudi za izogibanje pogovoru s sozakoncem.
In kaj je klepet z bivšim ali bivšo simpatijo, s katerim morda vsak večer debatiram v spletni klepetalnici ali na Facebooku, namesto da bi to počel s sozakoncem, ki sedi poleg mene v dnevni sobi, drugega kot varanje?
Ni nujno, da grem fizično na zmenek ali v posteljo z drugim, pa sem lahko nezvest(a) tudi v mislih ali sanjarijah.
Nekateri gredo celo tako daleč, da si, nezadovoljni v zakonu, omislijo kar profil na enem izmed omrežij za spoznavanje partnerjev, ter tam malce pogledujejo naokrog in si krajšajo čas z (online) spoznavanjem novih žensk ali moških. Že res, da ne pride nujno do fizičnega stika, a to je vseeno dejanje nezvestobe in tudi na tak način svojega partnerja prevaram.
Odnosi v službi s sodelavci in sodelavkami
Z njimi pogosto, ker je tak pač tempo našega časa, preživimo več časa kot s svojim partnerjem. Potrebna je dobršna mera oddaljenosti, da sicer z njimi ohranjam lepe, korektne in prijateljske odnose, ki pa ne smejo prerasti v nekaj več.
Že res, da pregovor pravi, da priložnost dela tatu. A če poročno zaobljubo jemljem resno, potem ni priložnosti, dogodka ali osebe, ki bi lahko postavila dragoceno vrednoto moje zakonske zvestobe pod vprašaj. Čudovit občutek je, če lahko v svojega sozakonca in vase zaupamo. Za to se je vredno vsak dan truditi, pri tem pa nam Bog naklanja ves blagoslov, le sprejeti ga moramo.
Avtor: Tina Martinec Selan
Članek je bil najprej objavljen na Aleteia.si
