Zakonci vemo, kako težko si je vzeti čas za randi, čas, ki ga posvetimo drug drugemu in da nas ob tem nihče ne moti. Ugotavljava, da si je bilo ob petih majhnih otrocih težko vzeti čas zaradi potreb, ki jih majhni otroci pač imajo.
Ob malo večjih otrocih, ki jih sicer lažje pustiva v varstvu, pa sva se zalotila, da se velikokrat nama ne da potruditi, da bi si organizirala zmenek. Sploh če gre za zmenek, za katerega se morava zvečer urediti, lepše obleči in se odpraviti od doma.
Viroza ali božja previdnost
Prejšnji vikend se nama je zgodilo nekaj, česar se starši majhnih otrok bojimo: čez vikend sva oba hkrati obležala s trebušno virozo. Hvala Bogu se otroci niso nalezli. Po napornem vikendu, ko sva se izmenjevala pri skrbi za otroke, medtem ko je drugi bruhal/počival, so odšli v šolo in vrtec.
Midva pa sva ostala doma. Na kavču, v pižamah. Od bolezni sva bila dovolj izčrpana, da naju kljub stanovanju, ki je kar klicalo po čistilnem servisu, gospodinjska opravila niso dvignila s kavča. Prav tako nisva imela skušnjav po uporabi računalnika in telefonov, saj se nama je od slabosti še vedno malo vrtelo v glavi.
Ko načrti počakajo …
Tako sva se na kavču, v pižamah, pokrita z odejo, pogovarjala in se crkljala. In ugotavljala, da se že celo večnost ni zgodilo, da bi imela toliko ur časa res samo za naju.
Časa, ko naju nihče ne potrebuje, nihče ne zmoti, ko nama ni treba narediti prav nič nujnega. Ko načrti počakajo. Saj to vsi poznamo, kajne? Dokler smo zdravi, je vse nujno in neodložljivo, ko pa zbolimo, je kar naenkrat treba (in je tudi mogoče) odložiti marsikaj.
Hvaležna Bogu za njegovo izvirnost
Po dveh urah najinega randija v pižamah sva ugotovila, da naju je čas, ki sva ga – kljub bolezni – lahko preživela skupaj, povezal skoraj tako, kot bi naju povezal kak vikend v dvoje, ki si ga trenutno – zaradi dojenčka – še ne moreva privoščiti.
Samo nasmehnila sva se lahko ob spoznanju, na kako izvirne načine deluje Bog.
“Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28)
Preizkušnje – takšne in drugačne – so del življenja. Nihče jim ne uide. Sama se še vedno velikokrat ujamem v zanko in se želim “kregati” z Gospodom, ko me doleti kakšna preizkušnja.
Odkar pa z otroki vsako jutro pri jutranji molitvi preberemo dnevno božjo besedo, lažje prepoznavam, kako se preizkušnje, ki jih sprejmeš z zaupanjem v Boga, spreminjajo v blagoslov. V tem primeru v blagoslov randija v pižami.
Foto: Taylor Hernandez, Unsplash
