Preživeti čas s sinovi – po moško

Velja rek, da brez vode ni življenja. Enako velja, da brez staršev ni družine (vsaj njenega nastanka ne), da brez (oz. ob odsotnosti) očeta ni prave moške vzgoje. Čeprav obstaja cel kup knjig o otrocih, v nobeni ne najdemo svojih otrok. Vsak otrok je stvarstvo zase. Jaz pa bi svoje pogostokrat rad vzgajal kar po enem »muštru« …

Oče v zakulisju

Bog nama je (za zdaj) v »oskrbo« dal štiri sinove. V tistih njihovih najzgodnejših mesecih oz. letih sem bil sicer vedno ob njih (jih pestoval, tolažil, previjal, nosil, uspaval, tudi vzgajal), vendar nisem imel občutka, da bi jim lahko dal že kaj moškega. Z današnjega zornega kota bi lahko rekel, da sem bil nekoliko v zaodrju. Glavno vlogo je imela žena. Na nek način se mi to zdi prav. Mala bitjeca so potrebovala predvsem nežno in ljubeznivo materinsko roko.

Zorenje za glavno vlogo

Eden za drugim so pričeli prestopali prag vrtca … in tu sem »prvič« začutil mojo vlogo – da jih kot oče popeljem iz varnega zavetja doma, iz mamine topline v svet. Ta korak za otroka ni enostaven (niti ne za marsikatere starše, če smo iskreni), od njega zahteva izdatno mero poguma. In prav tu je potrebna očetova prisotnost, odločnost, ki je v pomoč tudi otroku. Večkrat sem v začetni fazi namreč opazil, da se jutranja oddaja v vrtcu lahko precej »podaljša« (na račun poslavljanja in solz), če to stori žena. Sam sem sinove le pokrižal, poljubil in … enostavno oddal.

Tu sem »prvič« začutil mojo vlogo – da jih kot oče popeljem iz varnega zavetja doma, iz mamine topline v svet.

Kaj kmalu so sinovi pričeli »bogateti« tudi v besedni in nebesedni (telesni) komunikaciji. ? Če sva si z ženo enotna glede postavljanja meja pri žaljivih in nespoštljivih besedah, pa se razlika med nama pokaže pri (fizičnem) obračunavanju med sinovi. Načeloma ne posegam vmes že na začetku, saj je borba in izkazovanje moči del moške narave.

Tovrstne borbe in medsebojno »brušenje« sinovi potrebujejo. To je del odraščanja.

Domače okolje in očetovo »oko« je kot nalašč za to.

Izzivi pri prepuščanju

Sinovi se vse bolj zanimajo za tehniko, za delo okrog doma, za očetove projekte … Tu sem, zopet poklican, da jim pomagam gojiti veselje do ustvarjalnosti, do dela, do športa, skrb za okolico. Zadnja leta jim z veseljem prepuščam košnjo trave, skupaj prežagamo kak hlod, pleskamo sobe, vrtamo, privijamo, kurimo ognje (tj. pečemo hrenovke) … Te in tudi druge aktivnosti so lepa priložnost, da jim kot oče dam potrditev, da so sposobni, vztrajni, ustvarjalni. Da sem ponosen nanje.

Moja prisotnost in opazovanje sinov pri delu je izziv predvsem meni (oz. moji nepotrpežljivosti), saj delo praviloma poteka počasneje, ni opravljeno po mojih pričakovanjih/merilih, orodje ni na svojem mestu idr. Tu sem tudi jaz pogosto še »šolarček«. ?

Gremo v »divjino«

Kot velik ljubitelj narave in gora, bi rad vsaj kanček tega (mojega) veselja približal tudi sinovom. Tako smo pred dvema letoma pričeli poletne mesece spati kar v šotoru (kaj kmalu je šlo tudi že brez mene), prvič smo prespali na Blegošu pod milim nebom (kjer so se ob vseh nočnih zvokih narave kar stiskali k meni ?), letos pa smo zakorakali tudi v visokogorje. Prav neverjetno je (bilo) opazovati, koliko energije se skriva v otroških telescih.

Po celodnevni hoji na dva-tisočakih me zvečer še vprašajo, če se grem z njimi še lovit.

Pri vseh teh »moških« podvigih pa me najbolj preseneča dvoje: odprtost oz. poslušnost sinov za očetovo vzgojo ter naša medsebojna povezanost. Ni je boljše prilike, kot da izkoristim sinovo jamranje »pa ja ne bomo šli čisto do vrha … men se ne da« za pogovor glede vztrajnosti, odločnosti in trudu za nek cilj. Vse to bo v življenju še kako potreboval. Tako »pridiganje« bi v domači dnevni sobi naletelo na povsem gluha ušesa in zavijanje z očmi.

Narava, ogenj, »švic«, napor, dobro obložen sendvič na vrhu gore ali pa večerja po izbiri v gorski koči … vse to nas še bolj medsebojno povezuje.

Iskrena otroška hvaležnost ob večerni molitvi pa da vedeti, da se splača – biti oče, biti trden (a ne pretrd) zid in opora sinovom!

In to me napolni tudi za dneve, ko se moramo medsebojno tudi »brusiti«.

Vse prej omenjenega pa ne bi bilo mogoče (do)živeti, če si kot mož in žena ne bi dopustila, da vsak odigra svojo vlogo; jaz – očetovsko, žena – materinsko. Ne glede na spol, otroci potrebujejo obe. Na nama z ženo pa je, da si pri tem popolnoma zaupava, se podpirava in tudi spodbujava.

foto: arhiv družine Čelik