V kraški vasi so hiše postavljene tesno skupaj in skoraj je ni, ki ne bi slonela ob bok vsaj še eni hiši. Na severni strani hiš so gase (ozke ulice). Ko človek v zimskem večeru hodi po naši vasi, se lahko zgodi, da stopi tudi mimo nizkega okna, iz katerega žari močna svetloba roza barve.
Na okenski polici tega okna moja žena vzgaja sadike paradižnikov, jajčevcev, bučk in kar je še takega. Lani smo naredili tehnološki preskok, ko smo v hišo pripeljali umetno sonce – posebno sijalko za gojenje rastlin. Tako lahko v najbolj nežni dobi rastline izgradijo svoje temelje ne glede na to, kakšno je vreme tam zunaj. Ustvarila sva varno okolje.
Skrbna ženska roka
To delo zahteva znanje in nežno žensko roko ali vsaj roko, ki zna delati z žensko nežnostjo. Semena in mlade sadike so občutljiva reč, zato mora biti vse opravljeno z občutkom in skrbnostjo. Čez nekaj tednov so rastline pripravljene za rast na prostem.
Premik se mora zgoditi ob pravem času. In za nekoga, ki je z vso tisto nežnostjo tedne vzgajal sadike, je to stresen trenutek. Neko leto je toča sadike razcefrala le nekaj dni zatem, ko smo jih presadili.
Leto preskoka
Letos bo za našo družino leto preskoka, saj gre najstarejša hčerka na fakulteto in samostojno bivanje med tednom, druga v srednjo šolo. Hkrati si dekleta ustvarjajo trdnejše odnose zunaj družine.
Fantje, kajpak. In njihove vragolije. In vse tiste prijazne besede. Osladno! In darila. In vse tiste drobne pozornosti, ki smo jih počeli vsi, samo da bi bila naša lepotica srečna. In da bi videla samo mene. In bi verjela samo meni. In nikakor ne svojim staršem.
Ah, ti fantje!
Fantje. Včasih se mi zdijo kot plevel okrog moje mlade in nežne sadike. Človek bi z veseljem za kratek čas postal vrtnar – in vsi vemo, kako se plevelu streže.
A bi s tem naredil še več škode. Če dobro pomislim, so fantje del okolja, v katerem želim nekega dne videti moje dekle cveteti. Tudi sami so mladike.
Nato se zgodi: enotedensko smučanje s prijatelji. In fantom, kajpak. Daleč stran od doma in daleč od dometa maminega objema. In nadzora.
Starševske skrbi
Mojo vrtnarko je zelo skrbelo. Kako bo šla vožnja? Kakšno bo vreme? Koga naj pokliče, če se karkoli zgodi? Kako boste spali? Kaj boste jedli?
Niti meni ni bilo vseeno. Najbolj me je motil predviden (zame prepozen) odhod. Nekajurna vožnja v smučarsko središče pozno zvečer, v temi in ob nepredvidljivem gorskem vremenu lahko postane hitro nevarna. Še posebej za mladega voznika.
Ko je mladina to (tudi po mojem nasvetu) nekoliko »popravila«, sem dal še napotek za vožnjo domov. Da le ne bi še zadnji dan do konca izkoristili snega in se nato preutrujeni vračali domov … Več nisem mogel storiti. In sem bil kmalu glede vsega skupaj tako miren, da se je v meni prebudila slaba vest:
»Kakšen oče pa si?«
Dober! Če je v dobi kalitve potrebna nežnost, je ob presajanju potrebna odločnost. Odločna moška roka, bi rekel. Odločna beseda. Taka, ki tudi mami da gotovost, da je postorila vse, kar je bilo potrebno v tistih nežnih letih. Ki otroku da priložnost, da se znajde sam. Ki mamo spomni, da ta otrok ni več samo otrok. In otroku da vedeti, da gre sedaj zares.
Mama je mama. In oče je oče. Nežnost in skrb na eni strani, gotovost in odločnost na drugi. Ja, je kar huda ta vrtnarija pri naju doma.
Foto: Unsplash
Prispevek je bil prvotno objavljen v Reviji Družina in Življenje, april 2019.
