Globoka želja: biti pravi moški. Biti vreden vloge, ki mi je kot moškemu dodeljena – v družbi prijateljev, med sodelavci, v družini, ob ženi … Toda, kakšen je pravzaprav »pravi moški«?
Spominjam se – bilo je v davnem času mojega otroštva – televizijskega oglasa za cigarete. Kavboj nekje na divjem zahodu ponosno jezdi v večer. Odločen in trdno prepričan v svoje početje ima vse pod nazorom, ko se neustrašno spopada z izzivi – kroti mustange, rešuje živali, čredo konj skozi travnike mirno vodi v staje. Njegovo ime je Uspeh, njegova drža Ponos. Pravi moški, ki kot zmagovalec brez odrekanj živi svojo svobodo.
Slika pravega moškega
Vsak možakar si z leti naslika sliko »prave moškosti«. Ta ga kot vplivnež iz ozadja spremlja in usmerja. V to sliko se zazre že navsezgodaj, ko med britjem Pravega moškega iz slike sprašuje, če naj se brije do kože ali bi bilo bolj možato pustiti si tridnevno bradico. Pozneje, ko se vozi za nekoliko počasnejšim avtomobilom, Pravega moškega povpraša za nasvet in ta mu govori, da je treba vozečo nepremičnino takoj prehiteti ter vozniku hkrati z zvočnimi in prstnimi učinki sporočiti, kar mu pač gre … In tako čez dan vsakič, ko se moški glede česa odloča, ko mora kaj povedati ali narediti, prej preveri pri Pravem moškem iz slike.
To vsakodnevno in neprestano dokazovanje moškosti – iskanje identitete – postane sčasoma samoumevno. Zdi se, da slika ni le slika, temveč neka resničnost, glas živega kavboja, poosebljenje Pravega moškega. In odločitve, ki jih z njim sprejemam, se zde tako naravne, iskrene, neoporečne.
Kam naj se v cerkvi usede pravi moški?
Naslednje pomembno vprašanje povprečnega Kristjana, nedeljnika, moškega spola je vprašanje cerkvene klopi. Kje torej Pravi moški pri sveti maši sedi? V naši domači župniji sem kot najstnik vedno zamujal. Med kesanjem sem torej vstopil – in blizu vhoda ostal. Desno od mene je dogajanje spremljalo razpelo v naravni velikosti. Levo je bila pod korom postavljena – ločeno od ostalih sedišč – klop starešin. Tako sem jo vsaj jaz imenoval. Prostor za štiri osebe, za katerega se mi je zdelo, da neko nenapisano pravilo veleva, da nanj lahko sedejo le izbranci, »dedci« s kilometrino. Nanj se ne bi usedel, četudi bi bila klop povsem prazna in bi bil edini pri maši. Kot utrinek je mimo švignila misel: ko bom jaz starešina, me bo tam čakalo mesto za VIP. Pravi moški iz slike je prikimal.
Moj heroj je … slepar!
Kot da to kaj šteje pri maši! In vendar z lahkoto nasedemo. Podoba iz slike se namreč z leti prilagaja trendom, modi, postaja sodobnejša, privlačnejša, vplivnejša in prepričljivejša. Postaja tudi ostrejša, zahtevnejša, neizprosna, nestrpna, samovšečna, nečimrna. Vtika se tudi v najpreprostejša vsakdanja vprašanja in nemara imamo zaradi nje »prave« moške, ki se jim ne zdi moškega vredno razobesiti perilo, ostati doma z bolnim otrokom ali se odreči košarkarskim večerom in pivu s prijatelji, da bi bil več časa z ženo. Zaradi te podobe življenje tke žalostne zgodbe. Zaradi nje »tipični moški« ni pohvalna beseda. Moški iz slike je slepar, lažnivec, prevarant. Danes na škatlici tistih cigaret beremo, da kajenje ubija.
Živa podoba, ne le slika
Nasprotje prevare je resnica. Ko se je Pilat spraševal: »Kaj je resnica?«, se ni zavedal, da stoji pred Resnico. Pravi moški to spozna. Jezus postane njegov vodnik, edina avtoriteta pravega moškega.
Iz dopustovanja na Pagu se spominjam motorista, takega ta pravega, s Harleyjem, pivskim trebuhom, usnjem in pripadajočo železnino na obleki. Okrog vratu je imel obešen velik – pravzaprav ogromen – medaljon v čast Devici Mariji. Srečala sva se na poti v cerkev. Zares – pravi moški, ki se ne ozira na »sliko sveta« in gre ponosno na bojni posvet k Učitelju življenja in moškosti. Učitelju, ki mu pokaže ozko in strmo pot, polno izzivov in težav, in ga uči, kako se z njimi spoprijeti – takó, po moško.
Mitja Stantič
Foto: Louis Blythe, Unsplash
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje, september 2016.
Revijo lahko naročite TUKAJ.
