Porodna zgodba kot poklon ženski moči

Žene ste čudovite

Ta zgodba je poklon ženi. Tokrat gre za mojo ženo Anjo. A vse ženske nosite v sebi nadnaravno moč, ustvarjalnost ter lepoto telesa in duha. Za vse moške nedostopno, nedosegljivo, nedoumljivo. Včasih vam molče zavidam. Predvsem pa vas spoštujem in občudujem.

Ta zgodba, tretja v zadnjih treh letih in pol, ima veliko začetkov. Še ena nosečnost brez kakršnih koli težav, če seveda odmislimo utrujenost. Ni samoumevno, vem. Čutim močno hvaležnost, najprej Bogu in nato Anji, ki je… čudovita. Pa vendar zanimivo, da se nam(a) je tokrat zgodilo, da smo v zadnjih dveh tednih kar obstali in čakali. Čakali in čakali. Večkrat sva se zalotila, da sva pozabila na ustvarjalnost dneva in najinega odnosa, ker sva čakala. Da sva nihala med prepuščanjem v Njegove roke in lastnimi hotenji in nadzorovanji.

Anja je bila precej nemirna, pa ni vedela, zakaj. Sam sem obupaval nad tem, kako jo naj umirim in razvedrim. Saj nama je kdaj uspelo, a še zmeraj sva čakala. Bila sva nestrpna. »Naj že bo,« sva si kdaj po tiho mislila, kdaj na glas priznala. In sva stvari vzela v svoje roke in izbirala datume. Pa naj se zgodba začne tukaj.

Ko že misliš, da veš, kako bi moralo biti

5. maja sva imela pričevanje na mladinski skupini v Šenčurju. »Jutri bova rodila!«, sva razglasila. 6. maja goduje Sv. Dominik Savio, med drugim tudi zavetnik porodnic. »Raje umreti, kakor grešiti,« je nekoč trdno sklenil. O Dominik, ko bi zmogel doumeti vsaj delček teh tvojih besed. In ni bilo nič.

Predvideni datum poroda: 15. maj. Prav, je še nekaj dni v najinih načrtih. 10. maj in Anjin rojstni dan. Bilo bi lepo darilo, čeprav sva malo v dvomih, ker bo zaradi tega torta manj v letu. Pa vendar, na celodnevni izlet in praznovanje vzamemo tudi porodno torbo. Gibljemo se med Brezji in Mojstrano, v bližini Jesenic, zgolj »naključno«. Krasen dan, a še zmeraj nič.

Naslednji najin dan je 13. maj. Goduje Fatimska Marija, pa še ravno 100. obletnica prikazovanj je. Pred petimi leti sva ravno v Fatimi začela vsak dan moliti desetko rožnega venca, takrat za dar novega življenja, kasneje in še danes po vsakodnevnih potrebah in navdihih. Anja že malo čuti, da se telo in dete resno pripravljata. Kakšen čudovit ženski instinkt. Pa vendar, tudi Fatimska Marija gre mimo naju in v popoldnevu še vsi prisostvujemo na Irenejevem glasbenem nastopu.

Nič za to, tu je že nedelja, 14. maj. Irenej je rojen 12. v mesecu, Emanuel 13. Jasno, da se nadaljuje s 14. Ta dan v sebi kar hrepenim: »Zgodi se!« Pa povej, če to ne bi bilo lepo, nekaj posebnega? »Si predstavljaš, kakšen pritisk bi čutila pri četrtem, da mora biti rojen 15. v mesecu?« je Anjin pomislek. O Bog, ko bi le uspela spustiti vse iz svojih rok, v Tvoje, ki so s skrbnostjo tako ali tako že oblikovale prav poseben načrt. In mine nedelja. Ti si večji, vdam se.

Ponedeljek, 15. maj, predviden datum poroda. Goduje Zofka – Sonja, Anjina predraga, pokojna babica. Bilo bi lepo. Kar malo podvomiva, da se bo dete sploh rodilo ali pa podvomiva samo v najine načrtovalne moči. Vsi se odpravimo v Ljubljano na pregled. Anja se načaka v čakalnici, fantje med tem opravimo posle v trgovini. S solzami veselja nas objame in prenese besede ginekologinje, da gre zares. Odprta 4,5 cm, vse lepo pripravljeno. Ginekologinja: »Ko pridejo popadki, pa le pohitite, ker bo hitro in se zna zgodit v avtu na poti. Bo pa danes ali jutri.«

Priprava v sodelovanju z Njim!

Na poti domov se nasmihava, čutiva vznemirjenje in hrepenenje. Ko pridemo domov, še hitro preloživa stvari v večjo torbo, dodava, kar je treba, obvestiva sosedo, ki bo pazila fanta, postoriva, kar še je treba v hiši in se malo uleževa, da si nabereva moči. Preživimo krasen, umirjen družinski popoldan.

Sedaj bi bil pa res že čas. V večeru si vzameva čas za molitev, slavljenje ob kitari, izročanje in umirjanje v Njem, pred čigar položiva novo dete. Z upanjem se uleževa k počitku, saj sta oba fanta nočni ptici, rojena v nočeh. Noč bolj predremava. In mine. Tako, zdaj pa nama zmanjka datumov. O Gospod, lepo si se poigral z nama.

Torek, 16. maj. Anja se dopoldan umakne v tišino, samoto gozda in travnika. Kako močne so njene besede, ko se vrne: »Sedaj razumem živalske samice, ki se nagonsko umaknejo od krdela, gruče v času pred porodom.« To je tista nadnaravna moč, žensko čutenje. Popoldan preživimo delovno, urejamo vrt, kosimo travo, predvsem pa uživamo v sončnih žarkih.

Cela vas že ve, da bo Anja sigurno rodila včeraj ali danes. A sploh bo? »Bom sploh prepoznala popadke?« se poigravajo slabe misli. In potem naju med večerno družinsko molitvijo zadane. Iz ust otroka, najinega Ireneja. Zadane v samo srčiko najinega (ne)prepuščanja Božji previdnosti. »Jezus, hvala, ker bo mami dobila lepe popadke in bo lepo rodila.« Midva sva prosila za to, midva sva kdaj dvomila o tem, otrokova vera pa je tako močna, da se je že zahvalil! Obstojiva, obnemiva. Porod se začenja.

Začenja se…

Mirno se spravljava spat, a vsak pri sebi tiho čuti določeno mero vznemirjenja. Ob pol desetih se uleževa in Anja naznani, da se mogoče nekaj dogaja. Počakava še pol ure, da vidiva, če je to res to, pripravim še čaj ter termofor z vročo vodo. Ob desetih pokličem sosedo, zbudiva Ireneja in mu poveva novico ter čez petnajst minut sediva v avtu pripravljena, da spoznava novega otroka. Mirna sva.

Ob poslušanju duhovne glasbe – Judita Karba, Totus tuus – sva hitro na Jesenicah. »Ste prišli rodit? Prvič? Drugič?« »Tretjič!«

V smehu izpolnjujemo nepotrebne formularje, zraven si Anja (in tudi jaz) nabira moči s čokoladicami in pijačo. Po pregledu babice in naznanilu, da je odprta 8 cm, se greva 5 minut do polnoči v pritličje prijavit za sprejem. Stopiva še v klet, v kapelo. O Gospod, kako velik si! Kako čudovita so tvoja dela. Tukaj sva. Samo v Tebi zmoreva izpolnjevati tvojo voljo. Včasih tako šibka, nemočna, nepotrpežljiva, zaskrbljena, jezljiva… A ti nama daješ nalogo, da sprejmeva še tretjega tvojega otroka. Najin odgovor je »da«.

Anja odpre Sveto Pismo. »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.« (Apd 4, 20) Ista Beseda, ki jo je močno nagovarjala zadnje dneve pred porodom. Kar po stopnicah se odpraviva v tretje nadstropje, vmes kak popadek in (vroč) poljub.

»Vaju pa ni nikjer za najti,« se nasmeji babica. Ves čas praktično preživiva sama, v sobi ob glasbi, v kopalnici na stranišču ali pod tušem. Lepo je. Vsak popadek sem ob Anji, v objemu ali z obkladkom na njenem čelu. In najbolj sproščujoča stvar – tresenje njenih stegen in zadnjice! Ves čas jo tudi hvalim, spodbujam in tiho molim za njo. Lepo je. Šele malo pred drugo uro so popadki intenzivnejši in močnejši.

Anja začuti močen pritisk navzdol. Kako bomo rodili? Anja poskusi položaj na pručki in se ob tem opira name. Ne ustreza ji najbolj, zato spet vstane in se nasloni na rob postelje. Jaz pa opravljam svojo nalogo »tresenja«. Babica se nama pridruži in nekako vsi vemo, da se približuje vrhunec. Občudujem te, žena. Kakšna nagonska moč rojevanja. Proti koncu nosečnosti si resda obupovala, a vendar ohranila stik s seboj, z naravo in Bogom. Pripravila si se na prihod tretjega otroka, čeprav si kdaj sama podvomila v to.

Dobrodošla!

Pri drugem porodu smo predrli ovoje, da je voda odtekla, tokrat babica reče: »Bo pa rojen/a v srajčki.« Odteče voda, pri naslednjem popadku je zunaj glavica in pri naslednjem je zunaj otrok. Ja, tako hitro je to šlo. Ura je 2:22. Anja sploh ni uspela na posteljo na »vse štiri« in preseneti še babico, ki si je komaj še uspela natakniti rokavice. Anjo spravim na posteljo in takoj dobi dojenčka nase.

Ker se vsa trese, ju pokrijemo z nekaj odejami. Saj res, sploh še ne veva spola dojenčka. Vprašava babico, a v smehu pove: »Jaz sem zatipala, vidva pa kar sama poglejta.« Seveda je prva asociacija, da je fantek, a ko čez 15 minut vendarle pogledava. “Punčka je!« naznanim Anji.

Ne vem zakaj, a preplavi naju val olajšanja. Seveda bi sprejela in se razveselila tudi fantka, a nekako sva hrepenela po deklici in želja je bila uslišana. Mirjam, naj bo Gospod s teboj na vseh poteh življenja, da bi s svojo žensko lepoto in ustvarjalnostjo lepšala ta svet.

Čez čas si Mirjam tudi sam prislonim na golo kožo, Anja pa mora poroditi še posteljico. »Jaz ne znam potiskat leže, lahko prosim vstanem?« in ko na postelji vstane, je posteljica v hipu zunaj. Obleživa. Hvala za še en mali-veliki čudež.

Biti oče je najprej biti dober mož

Tako, odpiramo novo poglavje družinske zgodbe. Fanta sta navdušena. Ko se vrnem domov in jima povem veselo novico, steče Irenej k vratom in sprašuje, kje sta mami in Mirjam.

Biti oče… je zame biti najprej dober mož. Ob treh majhnih otrocih ni zmeraj lahko. So hribi in doline, v zakonu in družini. Na vrhu sije sonce in stoji križ, v dolini je megla, a tudi tam stoji križ, znamenje, da je Jezus zmeraj z nami.

Gospod, prosim te za moč in pogum, da bom skupaj s teboj krmaril to ladjo, ki si mi jo zaupal. Tako, zdaj se pa grem naužit teh velikih, zvedavih modrih oči.  

Foto:  Carlo Navarro, Unsplash