Svoje prednike si predstavljam nekako takole: mož je bil gospodar, robat človek, ki je delal na polju ali v delavnici, glava družine, ki je skrbel za finančno preskrbljenost. Žena je bila gospodinja, mati, ki je skrbela za dom in otroke.
Imeli so več otrok; kolikor »jih je Bog dal«. Umrljivost otrok je bila visoka, zato je bila potrebna preprosta logika: več otrok povečuje možnost preživetja posameznega rodu. Več otrok pa hkrati pomeni tudi več delovne sile.
Očetje so bili trdi in resni. Sicer niso bili brezčutni suroveži, v njih sta se skrivali nežnost in ljubezen. Vendar pa se ni spodobilo, da bi kazali svojo nežnejšo plat (kolikor so je pač imeli), da bi se igrali z otroki, da bi ženi izkazovali ljubezen. Pri tem sta jih ovirala splošna miselnost in dejstvo, da so od svojih staršev prejeli bolj malo nežnosti in ljubezni, da bi ju znali dajati naprej.
Čmoknili v pomehkuženost in vero potrošništva
Dandanes pa smo se moški nekje izgubili; iz pretirane robatosti smo se preveč zagnali v nasprotno stran, preskočili zdravo sredino in čmoknili v pomehkuženost.
Včasih so možje ob nedeljah šli v cerkev, potem pa v gostilno in bili tam do kosila. Danes ob nedeljah temu ni več tako, ker se ne samo mož, pač pa vsa družina zapodi mimo cerkve naravnost v trgovske centre, kjer imajo potem svoje potrošniške obrede.
O kakšnem posredovanju vere ni govora! Predniki bi se obrnili v grobu, ko bi to gledali. Oni so od svojih staršev prejeli vero in jo tudi posredovali naprej. Vera je bila sicer tradicionalna, s strogim izpolnjevanjem predpisov in zapovedi ter ne tako osebna, kot jo pojmujemo (upam, da tudi živimo?) danes.
Molitev so doma vodile ženske, moški so samo odgovarjali. Zanimivo pa je, da so moški kljub vsemu imeli čut za Boga. Ne glede na to, ali so hodili v cerkev redno ali pa samo za velike praznike (ali pa še to ne), so se pred smrtjo želeli spovedati svojih grehov.
Trdne korenine z očeta na sina
Ko je mož dal besedo, je veljala, pa čeprav s stisnjenimi zobmi. V zakonu je bilo treba potrpeti, ne pa žene po sedmih letih zamenjati za mlajši model. Tudi na gospodarskem področju, pri trgovanju so si možakarji udarili v roke in je bilo zapečateno, ne pa danes, ko so pogodbe sestavljene na desetine straneh, pa ni dveh odvetnikov, ki bi si pogodbo enako razlagala.
Naši predniki so delali po svojih najboljših močeh, trmasto so se borili za svoja prepričanja, družino, dom, narod. V svojem prizadevanju so bili marsikdaj okorni, surovi, pa tudi naivni; delali so napake in se učili iz njih. Vendar so svojo nalogo (vsaj večinoma) opravili – predali so nam svoje vrednote, kot so to storili že rodovi poprej, s svojim življenjem in zgledom, z izročilom, ki je šlo z očeta na sina, z moškega na fanta.
Iz cone udobja k svojim družinam in koreninam
Pa danes, se možje še znamo opreti na korenine svojih prednikov, razločiti, kaj je bilo pri njih dobro in kaj slabo, in potem slabo zavreči, dobro pa ohraniti in predati svojim potomcem?
Se znamo postaviti za starodavne vrednote, ki so slovenskemu narodu omogočile preživetje do današnjih dni navkljub raznim napadom in lastnim napakam? Ali še znamo s pestjo udariti po mizi kot možakarji nekoč, ko gre za prihodnost naših otrok?
Še znamo pokazati, da imamo trdno hrbtenico, ko je treba v službi, v družbi, v časopisih, na internetu zagovarjati družino, vero, slovenstvo? Ali pa smo že vsi zmehčani in mnenja, da tako ali tako ne moremo nič proti modernemu toku?
Mislim, da je naloga nas, dedcev današnjega časa, da si odgovorimo na ta vprašanja. Da se spravimo iz svoje cone udobja, da se vrnemo k svojim družinam, ženam in otrokom. In si s svojo pokončno držo, odločnimi dejanji in jasno besedo prislužimo mesto, ki nam gre! Da bodo tudi naši potomci ponosni na svoje korenine …
Foto: Unsplash
Članek je bil objavljen v reviji Družina in Življenje, april 2019, v rubriki Korenine: po moško.
Revijo lahko naročite TUKAJ. Izide 4-krat letno. Lahko jo prejemate brezplačno, veseli pa bomo prostovoljne podporne naročnine.
