Anica Sečnik poudarja pomen zakonske skupine, tudi če so v njej zakonci, poročeni od 35 do 44 let. Skupaj z možem Tonetom sta voditelja zakonske skupine.
Najina zgodba
Ko se zazrem v preteklost, ugotavljam, da so se vrstila različna obdobja, vsako s svojimi značilnostmi, pričakovanji, zahtevami in obveznostmi. Po poroki sva z možem ob iskanju in privajanju na skupno življenje prizadevno iskala in urejala dom, ki sva ga potrebovala za družino z več otroki.
Sledilo je daljše obdobje, ko sva ob službenih obveznostih skrbela za šest otrok. Po 44 letih zakona so otroci pri kruhu, ustvarili so si družine, gnezdo se je izpraznilo, ostala sva sama.
Spraševala sva se, kako naprej, kako kvalitetno preživeti čas, ki nama je še dan, kako ga osmisliti in kako pred Bogom opravičiti izrabo talentov.
Zakonci “veterani” še vedno želijo delati na svojem odnosu
Kot naročeno, sva srečala prijatelja Aleša Čerina, ki je s pomočjo seznama udeležencev vikendov Družine in Življenja povabil in povezal šest parov, poročenih od 35 do 44 let. Z možem naju je presenetilo in razveselilo, da so vsi ti pari po toliko letih zakonskega življenja, ustaljenih navad in odnosov začutili željo in potrebo po izboljšanju in poglobitvi zakonskega odnosa in medsebojne povezanosti.
V hvaležnosti za prehojeno skupno pot se želimo razvijati še naprej, iskati in obnavljati nekatere veščine, ki smo jih morda zanemarili (ročna dela, pripovedovanje zgodb, družabne igre, petje), slediti smislu življenja, skrbeti za duhovno rast, prisluhniti potrebam sozakonca, služiti otrokom, vnukom, prijateljem, bolnim in drugim pomoči potrebnim.
Iščemo prave poti
Naša srečanja ob pripravljenem programu in nalogah so spodbudna in dragocena. V prijateljskem pogovoru izmenjujemo svoja doživetja, izkušnje in rešujemo probleme. Iščemo prave poti in dejavnosti, ki jih še zmoremo.
Za našo skupino je značilna proaktivna drža, ko iščemo in se sprašujemo, kako in kje je potrebna naša pomoč. Svoji okolici preprosto sporočamo, da z veseljem skuhamo kosilo za mlado družino, za sosedo, peljemo vnuka v šolo, v cerkev, zašijemo strgana oblačila, delimo domače pridelke.
Gre za veliko več!
Pred leti nama je prijateljica predstavila domač krožek ročnih del, ko je vnuke tedensko zbirala pri sebi, kjer so šivali gumbe, vezli prtičke, kvačkali torbice, pletli šale in še marsikaj. Vnukinje še vedno vsako leto izvezejo nekaj prtičkov za darila, z vezenjem okrasijo belo krstno oblačilo za mlajšega bratca, sestrico ali sestrično, sodelujejo pri izdelavi daril za »lučke« in tako naprej.
Pa ne gre samo za ročna dela, ki so koristna za življenje; gre za veliko več! To so neprecenljiva srečanja med generacijami starih staršev in vnukov, so delitve zgodb in spoznanj, povezuje in osrečuje jih globoka naklonjenost in ljubezen, kar je najlepša dota. Iz nje črpamo življenjsko radost, moč in vero!
Foto: Tone Sečnik in Canva
