Kako molimo?

Nekaj dni pred prihodom smo imeli pripravo in molili posebno molitev, ki je bila sestavljena ob tej priložnosti. V tej molitvi je bilo rečeno nekako takole: obljubimo, da bomo radi molili rožni venec in posvečevali pobožnost prvih petkov in prvih sobot. Sama sem po navadi ob takšnih izsiljenih obljubah tiho. Otroci so me naučili, da je držati dano obljubo zelo pomembno. Ne, da bi imela kaj proti rožnemu vencu. Nikakor! Redno ga molim. A nikakor si ne upam obljubiti, da bom to delala vedno z veseljem. Enako je s prvimi petki in sobotami. In močno dvomim, da ostali verniki okrog mene, ki so to veselje z besedami sicer obljubili, to tudi resno mislijo. To sklepam po vedno bolj prazni cerkvi.

Moj najstniški sin je ministrant in sem ga videla, da je tudi izgovarjal to molitev (raje ne bi napisala, da je molil). Kakšen je v resnici njegov odnos do molitve dobro vem iz domačih izkušenj njegovega zavijanja z očmi, kadar doma zmolimo samo kakšno molitvico več kot po navadi. Z rožnim vencem pa tudi sicer nista kakšna huda prijatelja. Zato sem ga hotela malo podražiti:

»O, Nejc, sem slišala, da boš odslej rad molil rožni venec!«

Debelo me je pogledal: »Kdaj si to slišala?«
»Ja prejle je bilo v tisti molitvi, ki se moli pred Marijinim obiskom«

»O, mami,« se mi je široko nasmejal, »če bi pa jaz v cerkvi govoril samo tisto, kar resno mislim, sem pa lahko večino časa tiho.«

Kar sapo mi je zaprlo. Vem, da je on najstnik, da njegove osebne vere še ni na vidiku in da to v njegovih letih še ni nič hudega. Kaj pa mi, odrasli? Pri nas pa to je hudo. Zelo hudo. V molitvi izgovarjamo besede, ki jih ne mislimo resno. Ali pa sploh nismo pozorni na to, kaj izgovarjamo. Ne mislim običajne raztresenosti, ki se vsakomur včasih prikrade v molitev, ker pač nosimo vsakdanjik v glavi. Mislim na naš splošni odnos do molitve. Molitev je odnos z Bogom, pogovor z Bogom, druženje z Bogom. No, vsaj morala bi biti. Ne pa recitiranje molitvic, ki zgleda podobno, kot bi recitirali Krst pri Savici, samo bolj slovesen izraz si poskušamo pri tem nadeti. Kako oholi smo, ko pričakujemo, da bo Bog naše molitve vzel bolj resno, kot jih vzamemo mi sami!

Molitev je sila, ki premika gore. Jezus je rekel: »Prosite, karkoli hočete in se vam bo zgodilo« (Jn,15,7) A je dodal zraven: če ostanete v meni in jaz v vas. Če ga vzamemo zares. Če ni samo za okrasek v življenju, ampak je Gospod, ki je sicer zelo ljubeč in dober, a nam ima prav zato tudi pravico kaj reči in kaj od nas pričakovati. Biti del našega življenja, ne samo nedelj in praznikov ampak del našega vsakdana. In takrat molitev postane radost.

S. Š.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.