K temu me kličeš, o Bog? Mar ne veš, da tega ne zmorem? Mar ne veš, kako to (poslanstvo brezpogojne ljubezni) visoko presega moje moči?
Pa še to
Vabiš me, naj bom usmiljen kot je usmiljen naš nebeški Oče (Lk 6,36). Do koga naj bom usmiljen? Do tistih, ki imajo tako kosmato vest, da mislijo, da so vsa njihova zlagana in kriminalna dejanja pravična? Nemogoče! Naj bom usmiljen do tistih, ki se iz mene norčujejo in v blato teptajo moje vrednote? Nemogoče! Naj bom usmiljen do prevarantov in goljufov, ki si nenasitno prilaščajo družbeno imetje in s tem ropajo ne le mene, pač pa tudi vse naše bodoče generacije? Nemogoče …! Vabiš me še dlje: naj ne sodim in ne obsojam, naj odpuščam in velikodušno dajem, če želim, da tudi sam ne bom (ob)sojen, da mi bo odpuščeno in bom tudi sam prejel »zvrhano mero« … (Lk 6,37-38).
Soočenje z nemočjo
Poglej, Jezus, moram ti povedati, da od mene preveč zahtevaš – sam za to nimam moči. To je tako, kot bi od motorčka za kosilnico pričakoval, da bo poganjal mogočen stroj za vrtanje tunelov. Ali mi daš moč, ki je za to dejanje potrebna, ali pa »vzameš besede nazaj«!
Razplet drame
Pomagaj mi razumeti, Gospod, da si »me že opremil« z nadnaravno močjo, da si mi dal moč, ki je tebe obudila od mrtvih, moč, ki izvira iz tvojega kraljestva in mogočno presega vse, kar mi, zemljani, sploh moremo doumeti. In ta moč je tvoj Sveti Duh – ta moč si ti, ki po veri v meni po svojem Svetem Duhu živiš in deluješ (Na meni je le, da ti dovolim.). Prosim te, dragi Jezus, pomagaj mi, da ti bom danes dal proste roke, da bom danes ves nadzor nad mojimi mislimi, besedami in dejanji prepustil tebi. Vabim te, Sveti Duh, da se v meni močno utrdiš in me okrepiš od znotraj.
