Ko smo si pretekli vikend na srečanju govorniških parov pri uvodnem krogu podelili, kaj se nam je zgodilo v preteklem letu, je bilo nekajkrat slišati: “Otroci odhajajo, postajamo običajna slovenska družina. Samo še dva sta doma.”
No, pri nas je doma še vseh 5
Večkrat, ko se pri večerni molitvi ali za mizo ne moremo umiriti, kateri od starejših otrok zavzdihne:
“Oh, ko bi bili mi vsaj normalna družina! Drugje se gotovo toliko ne kregajo … Niso tako glasni …”
Res je. Mi smo nadpovprečno glasna družina. In kamorkoli pridemo, nas ne moreš zgrešiti. Najstnikom je zato nerodno.
Ta vikend sva naredila nekaj presenetljivega
Najstnike sva pustila doma in šla s ta malima dvema v Kranjsko goro. Ko sva jim pred enim tednom povedala, da bodo sami doma, so od veselja skakali do stropa. Tako so bili veseli, da sta jim ta mala dva kar malo zamerila.
V Kranjski sva ugotovila, da največja “krivca” za glasnost v naši družini niti nista tako glasna, kadar sta sama. In tudi kregali se nismo kaj dosti …
Normalnost?
Doma nas je pričakala pokošena trava, pospravljeno stanovanje, zloženo perilo, počiščena kuhinja in najstniki, ki niso mogli prehvaliti tišine, v kateri so lahko uživali ves vikend. Normalna družina.
P.S.
Nič bat’, že pri večerni molitvi je bilo vse po starem. S skakanjem v besedo, kreganjem in glasnostjo. 🙂
Foto: osebni arhiv
Vir: FB/IG profil Marjete Bec
