Od hitrostnega rekorda do rekorda v poslušanju hčerke

Sam zelo rad hodim v hribe, vendar sem moral zadnja leta, zaradi majhnih otrok, poti prilagajati časovno in po težavnosti. Sedaj, ko je starejša stara že 5 let in ima dovolj kondicije, gre z menoj tudi na daljše ture. In tako je prišla sončna sobota in z njo čas za uresničitev želje, da greva v hribe. Odločim se za pot, ki jo že poznam. Greva na Nanos.

Spakiram nahrbtnik in spotoma kupim še nekaj hrane ter pohodne čevlje za hči, ki je imela podplate na supergah že čisto gladke. Na poti proti Nanosu sva bila v avtu čisto tiho, vsak v svojih mislih in šele ko je zagledala vetrnico pred Razdrtim, je začela spraševati, kam greva.

Povedal sem ji, da na Nanos in pojasnil, da je to srednje velik hrib in da na Triglav še nisva pripravljena.

Odpovedati se svojemu egoizmu

Ko sva prišla do parkirišča je bila ura 11 dopoldan. Začneva hoditi, skupaj z našo mlado psičko in kmalu sem ugotovil, da ta pot ne bo hitrostni rekord, temveč rekord v poslušanju. Očitno ima govorjenje po meni, si rečem.

Sprva sem se še posvečal psički in učenju hoje ob nogi, vendar sem kmalu ugotovil, da moram biti s celim srcem in umom pri svoji hčeri, če bova želela biti pravočasno nazaj. In da bo ta pot borba med mojim egoizmom v poskočnem premagovanju strme poti ter posvečanjem pozornosti hčeri.

Sprejel sem njen tempo in si rekel, da imava dovolj časa ter se odločil, da podarjeni čas res posvetim njej.

V vsaki stvari najti veselje

Zame je to pomenilo, da sem se ustavljal sredi ozke poti in pomagal pri gradnji hiše iz kamenčkov. Da sem ji odgovarjal na vsa mogoča vprašanja: od tega, zakaj je Nanos srednje velik hrib in zakaj na vrhu tako močno piha, pa vse do zakaj ima tudi krava rogove.

Govorila mi je tudi, kako mora biti urejena frizura in kako zelo je zadovoljna z novimi škornji. Med občudovanjem razgleda po Vipavski dolini si je našla počitek kar na veji, ki bi jo sam prestopil, šel mimo in pozabil nanjo.

Spomnila me je, da je življenje eno samo potovanje in da se da prav v vsaki stvari najti veselje. Tisto veselje, ki ga odrasli ob rutini vsakdanjika nemalokrat pozabimo. Ob njej sem spoznal, da je lahko prav vsaka, še tako mala stvar, prostor za oddih in za globok vdih lepote Življenja.

Vprašanja so sledila vse do vrha Nanosa, kjer sva imela daljši počitek in čas za malico. Upam sem, da bo morda zadremala in bom imel čas za krajšo molitev in premišljevanje. A ni bilo tako. Hčerka mi je dala spet le priložnost za rast. Pregledal sem pete, ali so nastali kakšni žulji, opazoval njen spokojni izraz na obrazu in razmišljal, s čim sem si zaslužil tak blagoslov, da sem tukaj na vrhu lahko sam s svojo prvorojenko.

V varnih rokah

Po poti navzdol sem na najbolj strmih skalah opazil, da je njen korak postal negotov in da potrebuje pomoč. Ta del poti sem jo nosil tesno ob sebi in z veseljem spoznal, da je bila še nekaj let nazaj večino časa po rokah, sedaj pa je že tako samostojna.

Hkrati pa me je spreletelo, da mi jo je Bog zaupal samo na kratko, ta čas pa prehitro mineva zaradi vsakodnevnih obveznosti.

Kljub utrujenosti je zmogla pot nadaljevati vse do avtomobila, kjer se je spomnila, da še vedno nisem končal pravljice, ki sem jo začel pripovedovati ob vzponu.

Rekord v poslušanju je tako 7 neprekinjenih ur, oči prvorojenke pa so žarele od nepopisne sreče.

Foto: Aleš Čerin

1 reply
  1. Aleš Čerin says:

    Jože, odličen prispevek. Tako se dela, če hočeš, da otroci radi hodijo z očetom v hribe. Prav lahko tudi v najstništvu in potem celo v odrasli dobi.

    Lepo ponižno si se lotil in lepo zapisal.

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.