Čas epidemije je močno spremenil življenjske okoliščine nas vseh. Med drugim je posegel tudi v varstvo vnukov, ki je bilo odsvetovano oziroma nezaželeno. Ampak skavti pravijo, da so problemi izzivi! Da je res tako, bi vam rada pokazala na dveh primerih osebnih izkušenj.
V iskanju smiselne izrabe prostega časa
Naše mlade družine so čas karantene preživljale skupaj, pretežno doma. V iskanju smiselne izrabe prostega časa so otroci začeli prepevati in igrati po svojem izboru in pripravljati mini koncerte. Občasno so prišli zapet in zaigrat pod okna starih staršev, prijateljev in sosedov.
Ko je bilo v cerkvah prepovedano petje, so k svetim mašam prinesli inštrumente in z igranjem obogatili bogoslužje. Tako so na domiseln način med razredčene vrste vernikov prinašali lepoto, veselje in upanje, da bo prišel čas, ko bosta preskušnja epidemije in medosebna razdalja za nami, ko se bomo srečevali, objemali in se družili kot nekoč ali pa zaradi neprijetne izkušnje ločenosti še bolj zavestno in osrečujoče.
Ob sredah kuhata in hrano razvozita dedek in babica
Z možem pa sva se ob nenadni obilici časa zaradi odpadlega varstva vnukov skušala vživeti v življenje naših mladih družin, ki so bile doma z vsemi otroki in službenimi obveznostmi.
Razmišljala sva, kako bi jim – polno zaposlenim – lahko pomagala, jih vsaj malo razbremenila, jih razveselila in jim dala občutiti svojo bližino.
Sklenila sva, da bova ob sredah skuhala kosilo za vseh naših pet družin in Nežo ter hrano razvozila po domovih oziroma do stanovanjskih vrat.
Začela sva z golažem in jabolčnim zavitkom, nadaljevala z obaro, makaronovim mesom, segedinom in žganci. Vsi jedilniki pri vseh niso bili enako dobro sprejeti, pa tudi priprava nekaterih jedi v tako velikih količinah in embaliranje nista bila enostavna. Ponudba se je zato skrčila na tedensko drugačno mesno omako, očiščeno solato in palačinke iz 15 jajc. Mož jim je ob torkih sklenil sporočati jedilnik, da bi si lahko skuhali prilogo po želji.
Hrana za telo in izraz ljubezni
Ob odzivu družin sva spoznala, da ta kosila niso le hrana za telo, ampak so predvsem izraz naše ljubezni in povezanosti, ki presega ta čas in je izkušnja za naprej. Ob tem se pogosto spominjam svoje drage tete Pavle, ki nikdar ni spraševala, kaj potrebujemo. Prišla je sama od sebe, prinesla zašita oblačila, odnesla vrečo strganih, spotoma pa kupila še priboljšek, da nas je pocrkljala! To je delala iz ljubezni, kot nas uči apostol Pavel: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje« (1 Kor 13,4).
Skušajmo ponotranjiti to misel in iz nje črpati moč za čim kvalitetnejše in bogatejše življenje.
Foto: Tone Sečnik in Canva
