Nepričakovano uslišana želja: tudi mi smo postali “Veržejci”!

Bilo je nič kaj poletno sredino dopoldne, ko sem se s svojima najstarejšima otrokoma vozil na taborjenje. Bližali smo se najjužnejši točki Slovenije, ko je otroške pesmice prekinilo zvonjenje telefona. Ko sem zagledal ime Erika Novak, sem pomislil na to, da bomo uskladili kakšne podrobnosti glede prijave na jesenski DiŽ-ev seminar.

“Ena od prijavljenih družin je zaradi bolezni odpovedala udeležbo na duhovnem tednu za družine v Veržeju. Ste pripravljeni priti vi?”

Bil sem v šoku od navdušenja!

Že nekaj let si namreč oba z ženo Petro zelo želiva, da bi se najina družina lahko udeležila tega programa in ko so bile na začetku leta spletne prijavnice pripravljene, je bila pripravljena tudi Petra – izkupiček njenih spretnih prstov pa zgolj uvrstitev na neskončno dolg čakalni seznam.

Takrat sem pomislil, da je Veržej očitno že vnaprej razprodan in da je bolje, da poiščemo drugo ponudbo. Petra pa je po tihem verjela, da nam je namenjeno biti z DiŽ-evci, in to letos. Moč verjetnosti in statistike je prevladala nad intuicijo in sva nas prijavila na neke druge duhovne vaje za družine. Ko je bil čas, da tja tudi gremo, smo seveda gladko zboleli. Tipična zgodba tipične družine s tipičnimi majhnimi otroci. Zato sem bil Erikinega klica tako vesel, da smo vsi trije v avtu glasno zavriskali in poklicali našo drago ženo, mamico in še kaj, da naj za trenutek odloži delo in spakira kovčke. Jutri moramo namreč že biti v Veržeju!

Kako domiselna je ta veržejska formula: dopust + duhovnost + druženje + učenje o vzgoji.

Postavljanje rekorda v hitrostnem pakiranju

Ker smo bili že na pol poti, smo mi trije vseeno izvedli enonočno taborjenje ob Kolpi, medtem ko je Petra z mlajšima dvema otročkoma pripravila vse potrebno za naše nepričakovane počitnice v Veržeju. Izpod krempljev naše slovenske kokoške smo v njeno glavo prispeli ravno za večerjo in že po parkirišču, polnem kombijev, sva vedela, da bodo imeli najini otroci pestro družbo.

Med udeleženci nisva poznala nikogar. Najinim otrokom je začetno nelagodje pomagal premagati avtomat za sok, ki so ga obiskovali tako zvesto, da so klicali serviserja že čez par dni. Naju pa so vsak dan bolj navduševale postopno razkrivajoče življenjske zgodbe in srčna globina prej neznancev, zdaj že prijateljev iz Veržeja.

Ugotovila sva, da je covid precej premešal prijave in da nismo bili edina družina, ki je postavljala rekorde v hitrostnem pakiranju. Potrdil pa se je tudi sum, da ima DiŽ izvrstno voditeljsko ekipo, ki z mladostno prožnostjo in zrelo modrostjo slalomira med izzivi teh negotovih časov.

Domiselna veržejska formula

V tem duhovnem tednu je najina družina dobila toliko vsega dobrega, da občutiva globoko hvaležnost Bogu, ki je s smislom za nepričakovano uslišal najino tiho, večletno željo, da bi postala “Veržejca”. Vsem, ki so hoteli poslušati, sva po prihodu domov razlagala, kako domiselna je ta veržejska formula: dopust + duhovnost + druženje + učenje o vzgoji.

Kako je dragoceno, ko lahko animatorjem brezskrbno zaupaš svoje otroke, tudi polletnega dojenčka. Kako je pomembno, da imava kot starša čas in priložnost ovrednotiti svoje vzgojne prijeme in črpati iz zakladnice znanja, ki jo je letos poosebljal terapevt Miha Ruparčič. Kako so se naju dotaknile svete maše, ki jih je daroval p. Peter Pučnik in kakšna milost je bila to, da je bil lahko z nami.

Kako nas je povezovala glasba, od jutranjih žabic do nočnega slavljenja s Tadejem Vindišem in njegovo hčerko Aniko. Koliko Božje prisotnosti se skriva za pogosto zaprašenimi platnicami Svetega pisma in da apokalipsa ni holivudska srhljivka, temveč zmaga našega Boga in vseh njegovih zvestih. Kako je super, da so Terme Banovci tako blizu in še in še.

Se že veselimo prihodnjega leta – vplačali bomo svoj listič na “DiŽ-evi loteriji” in molili, da glavni dobitek dobi tisti, ki ga najbolj potrebuje. ?