Ne čakaj pomladi!

,

Ko dobim službo, potem bo vse lažje. Komaj čakam, da otroci malo zrastejo, potem bo vse lažje. Samo da dobimo novo vlado, potem bo vse tako, kot mora biti…

So vam omenjeni stavki kaj znani? Jih pogosto slišite doma, v službi, v pogovoru z znanci? Verjetno ga ni človeka, ki ne bi – ko se znajde v težki situaciji – pomislil na nek trenutek v prihodnosti, ko bo težka situacija minila in bo vse lažje. Zakaj smo ljudje nagnjeni k temu, da čakamo na prihodnost, namesto da bi sprejeli trenutek, v katerem smo, in skušali v tem trenutku polno živeti?

Čakanje na serviserja

Pred nekaj dnevi se nam je pokvaril pralni stroj. Na dan, ko naj bi prišel serviser, sem bila doma z najmlajšim sinom. Ker nisem vedela, kdaj točno se bo serviser oglasil, nisva šla na sprehod, da ga ne bi zgrešila. A v tem času se kar nisem mogla lotiti ničesar drugega. Nisem začela kuhati kosila, nisem se lotila zlaganja perila, nisem uživala v pogledu na prebujajočo se pomlad… V bistvu sem samo čakala in čutila nemir ob tem, koliko časa je šlo »v nič«. In ob tem sem pomislila na številne zgodbe ljudi, ki večino življenja preživijo v čakanju na lepše čase. Koliko lepih trenutkov zamudijo, medtem ko čakajo.

Prejšnji teden smo doma zaključili z večletnim projektom pri obnovi dvorišča. Ko smo začeli, smo mislili, da bomo z vso administracijo in gradbenimi deli zaključili v roku dobrega leta. Zadeve so se seveda krepko zavlekle. Spomnim se, kako sem takrat govorila možu: samo še tole dvorišče uredimo, pa bo vse lažje, ker bomo imeli ograjo in me ne bo venomer skrbelo, da mi kdo od otrok ne skoči pred avto. Mož, ki je ta stavek dodobra ponotranjil, me je, ko so se dela bližala koncu, večkrat vprašal: »No, žena, je zdaj kaj lažje? Si vesela, zadovoljna?« Nisem mu upala povedati, da ne čutim niti približno tako velikega olajšanja, kot sem ga pričakovala. Bila sem vesela, zadovoljna, da je delo končano, a …

Ob tem sem pomislila na številne zgodbe ljudi, ki večino življenja preživijo v čakanju na lepše čase. Koliko lepih trenutkov zamudijo, medtem ko čakajo.

Živeti tukaj in zdaj

Sama sem človek načrtov. Načrti mi dajejo občutek gotovosti, občutek, da imam stvari »pod kontrolo«. Dokler življenje teče po načrtih, s tem seveda ni težav. Ko pa se začnejo načrti podirati (kar je v družini z majhnimi otroki prej pravilo kot izjema), lahko zaidem v hudo stisko. Ker se moram v trenutku odpovedati svojemu načrtu, ki sem ga tako dolgo nosila v svojih predstavah. V takih trenutkih se spomnim, da nas Gospod kliče, naj živimo v zaupanju, da on skrbi za nas. Da on veliko bolje ve, zakaj je neka preizkušnja potrebna in da je on tisti, ki preizkušnje, ki jih nosimo z zaupanjem v Njegovo pomoč, spreminja v blagoslov. (prim. Matej 6, 25-34)

Foto: pixabay
1 reply

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.