Naše prigode: kako mi je “odkrilo pisker” in kako sva se “zaparkirala”

Nekateri že razmišljate o poletnem dopustu, morju, hribih, drži? Nekateri ste z mislimi mogoče še vedno v velikonočnem dogajanju. Sam sodim med slednje, saj mi misli še vedno pobegnejo v postni čas. S hvaležnostjo in zanimanjem ugotavljam, da se me »tistih 40 dni« zadnja leta dotakne vsakič na poseben način. Vedno prinesejo neko novo izkustvo.

Letošnji postni čas je bil z moje strani namenjen moji družini. Konkretneje tako, da bi vsaj enega člana vsak dan na nek način razveselil, nasmejal. Dokaj preprosta zamisel se je izkazala za trd oreh!

Odkrilo mi je »pisker«

Pet sinov poskrbi, da so dnevi pestri, akcijski, včasih utrujajoči … Vedno se torej »dogaja«. Enemu od sinov z ženo po tihem praviva kar »dežurni pravokator«. Iz naju res zna izvleči še ne predelane vsebine, pa tudi za brate zna poskrbeti, da so si v laseh. Po drugi strani pa naju taisti sin najbolj preseneča s svojo globino …

Neko popoldne sem temu sinu jasno naročil, kaj mu je potrebno storiti. No, vsaj tako sem mislil. Še vprašal sem ga, če me je razumel. Ni minila niti minutka, ko sta si z mlajšim bratom že merila moči. Dvoboj je spremljalo tudi vpitje in jok. V trenutku mi je »odkrilo pisker«, tako da sem sina »po moško« odstranil s prizorišča in mu namenil nekaj »vzgojnih« besed in prijemov.

Pa vendar Bog lahko uporabi tudi vse to

Kmalu sem ugotovil, da so bile moje besede tiste, s katerimi sem ga prizadel. Ob tistem občutku krivde, bi se kot oče najraje pogreznil v zemljo. Z velikim cmokom v grlu sem pristopil do njega in se mu opravičil in hkrati obrazložil nesmisel prej izrečenih besed. Sin me je naslednji dan presenetil z ilustracijo, na kateri je bilo napisano: »Ati, oprosti, da te večkrat užalim«.

K sreči sem bil kakšen dan po tistem dogodku dogovorjen za spoved. Res Bogu hvala za ta zakrament! Prav po njem sem takrat še globlje doživel Božje usmiljenje. Pa tudi s sinom sva vzpostavila boljši odnos. Kot da bi bil tisti dogodek takrat potreben! Spovednik me je spomnil na besede, izrečene pri hvalnici velikonočne sveče: »O zares, Adamov greh je bil potreben … O srečna krivda …«

Bog zna in zmore iz težkih situacij narediti nekaj lepega, koristnega za njegove ljubljene sinove.

Zakrament zakona ima svojo moč!

Kakšen teden kasneje smo praznovali materinski dan. Bila je sobota. Vedel sem, da se moram z neko pozornostjo spomniti na svojo ženo.

Kot je že v naši navadi, sem zjutraj družini pripravil zajtrk (jajca na takšen in drugačen način). Žena pravi, da le jaz znam narediti najboljše. 🙂 Dopoldan smo se s sinovi zavzeli, da smo pospravili po hiši in s tem čim bolj razbremenili ženo. Prav tako sem kosilo tisto soboto pripravil jaz, ženo pa poslal na sprehod v naravo. A bolj ko se je bližal večer, slabše volje je bila žena. Tik pred spanjem mi je »vrgla naprej«, da sem letos spet (!) pozabil nanjo.

In imela je prav – res sem pozabil! Njen jezik ljubezni so darila in ne usluge.

Naslednji dan je bila Tiha nedelja … v pravem in tudi prenesenem pomenu besede. Nisva uspela spregovoriti veliko besed, saj sva se oba »zaparkirala« v svoj prav. Kazalo je, da bo sonce spet zašlo nad najino jezo. Nihče od naju ni mogel zaspati, nemir sem občutil prav na telesu … Bilo je res nevzdržno. Hkrati pa sem v sebi slišal jasen glas, ki mi je narekoval, kaj mi je storiti … vodil me je korak po koraku.

Kasneje sem se zavedal, da je bil v tistih mučnih trenutkih med nama prav Jezus – tisti, katerega sva pred leti povabila medse.

Ženi se mi tisti večer ni bilo enostavno opravičiti

Težko mi je bilo priznati svoj delež krivde oz. odgovornosti, saj sem se prejšnji dan trudil po svojih najboljših močeh. Po skupnem odpuščanju sva se odkrito pogovorila, na katerih področjih se je kdo čutil prizadetega, ranjenega.

Menim, da bi brez zakramenta zakona tudi tisti večer še naprej ostala “zaparkirana”.

Po tem dejanju sem resnično občutil, kot da je od mene odpadlo veliko breme, in to prav na telesni ravni. Zaspal sem kot dojenček … 🙂

Čeprav se mi zastavljeni cilj letošnjega postnega časa ni uresničil povsem po mojih željah in pričakovanjih, pa mi je Bog naklonil večje izkustvo – izkustvo in bogastvo Njegovega odrešujočega usmiljenja.

---

Foto: arhiv družine Čelik