Asfaltnih cest resnično ne maram. Pa vem, da marsikje morajo biti, ker bi sicer marsikdo v marsikateri zasneženi zimi ostal na marsikaterem hribu.
Po drugi strani makadamske in gozdne poti naravnost obožujem. Mogoče ta ljubezen sega še v čas, ko sem kot lastnica konja mrzlično iskala primerno podlago, po kateri bi se dalo jezditi vsaj v drncu, če že ne v galopu.
Morda me kot sanjavega človeka navdušuje skrivnostna romantičnost samotnih poti, ki vodijo v neznano. Najbrž razlog tiči tudi v tem, da se danes kot včasih pretirano zaskrbljena mama z otroki raje sprehajam po poteh, na katerih mi ni treba ves čas paziti, ali bo od nekod pridrvel avto.
»O, kako ste vi lepa družinica!«
Ko takole razmišljam, ugotavljam, da me pri makadamskih poteh in kolovozih privlači njihova neolepšana pristnost.
Asfalt se mi zdi kot nepotreben puder na obrazu naravno lepe ženske, kot nekaj, kar je od daleč lepo, »zglancano«, od blizu pa smrdi in iz njega puhti zadušljiva vročina.
In včasih se mi prav takšen zdi marsikateri zakon. Tudi najin. »O, kako ste vi lepa družinica!« velikokrat slišiva z možem. Seveda nama takšen poklon godi, obenem pa, vsaj mene, spreleti misel: »O, ko bi vi vedeli, kako je v resnici …«
Ko na poti škripa …
Za makadamsko cesto je značilno, da je polna kamenčkov. Ko hodiš po njej, škripa. Tako kot kdaj škripa v najinem zakonu. Takrat je pomembno, da to škripanje slišiva. Pa ne le, da ga slišiva, ampak da glede njega tudi kaj ukreneva.
Včasih bo dovolj že to, da se ustaviva in si pogledava v oči. Škripanja ne bo več in slišala bova ptičje petje. Na asfaltu se škripanja ne sliši in lahko se je pretvarjati, da ga ni, ali slepo upati, da ga nikoli ne bo.
Ostri kamenčki preteklosti
Ko hodiš po makadamski poti, slej ko prej stopiš na oster kamenček, ki te zbode v podplat. In takrat kdaj tudi zaboli.
Pa vendar naju ti kamenčki, ki ju nosiva iz preteklosti v sedanjost (in jih bova najbrž tudi v prihodnost), čeprav so boleči, opominjajo, da sva le nepopolni in ranljivi bitji, ki potrebujeta drug drugega.
Takrat je prav, da se ustaviva, pregledava podplate drug drugemu in kamenčke odstraniva, pa čeprav ta boleči ukrep od naju zahteva potrpljenje. Če čez svojo zakonsko pot položiva asfalt, je to veliko težje – takrat do kamenčkov sploh ne prideva, ampak drviva po cesti z veliko hitrostjo, kot da je vse v redu … vendar so kamenčki kljub vsemu spodaj, pa čeprav pod debelo asfaltno prevleko.
Prah s ceste
Včasih se makadamska cesta zapraši. Tako kot se praši ob najinih burnih prepirih. Ni prijetno. Prah ti zamegli pogled in umaže vse, kar se nahaja v bližini. Sozakonca vidiš zgolj umazanega od prahu in pozabiš na to, da je v resnici čudovit.
Pa vendar se prah slej ko prej poleže. Na primer takrat, ko pade na zemljo osvežujoč dež … kot pade kakšna solza obžalovanja in beseda oprosti. Takrat še bolj ceniš pogled na vsako v prahu prej nevidno cvetlico.
Bog je blagoslovil tudi vse najine kamenčke
Marsikdaj tudi midva, ko stopiva pred druge (ali drug pred drugega), na svoj zakon hote ali nehote prelijeva asfaltno prevleko. Pa dobro veva, da to ni dobra praksa. Bog naju je ustvaril takšna, kot sva, spravil naju je skupaj in najin zakon blagoslovil – z vsemi kamenčki vred.
Zato bova naslednjič, ko naju bo kdo pohvalil, kako čudovit par sva, pogumno povedala, da tudi pri naju marsikdaj škripa, bode in se praši, ponosna na privlačno pristnost najine zakonske poti. Morda bodo ta čar znali ceniti tudi drugi. In midva.
Foto: Unsplash
