Pravijo, da človek mora imeti sanje. Bo že res, vendar ko je žena več let sanjala, da bova za 25. obletnico poroke opravila špansko Jakobovo pot proti Santiagu de Compostela, nisem bil ravno navdušen. Posebej ne, ker sicer ne hodiva veliko in nisva ravno v najboljši kondiciji. Pa sem predlagal, da se najprej preizkusiva na delu slovenske Jakobove poti. Tako sva lani poromala od Ljubljane do Trsta. Brez večjih težav. Je pa 5 dni proti 25 dnem precejšnja razlika in me ženin projekt še vedno ni navduševal. Vendar, kot pravi Iztok Mlakar: “Človek obrača, Bog obrne”, se je v ženinih rokah znašla knjiga g. Marka Rijavca Camino, pot ki se začne na koncu. Prebrano je tako podoživljala, da je ideja o najinem Caminu po Španiji izzvenela (hvala, Marko 🙂 ).
Poročno potovanje
Sva pa bila složna v ideji, da srebrno poroko proslaviva z nekajdnevno hojo. Ob iskanju sem naletel na pot sv. Frančiška in žena je bila takoj navdušena nad potjo proti Assisiju. Med več potmi in različicami, ki so na voljo (Camino d’Assisi, La via di Francesco …), sva se odločila za 8-dnevno različico poti od samostana La Verna do Assisija. Ogledala sva si vodiče na Youtubu, kupila knjižni vodič, razmišljala o pohodnih čevljih, preračunavala možnosti prevoza do izhodiščne točke, tehtala nahrbtnike (ti naj ne bi bili težji od 10% teže lastnika). Sam med pripomočke npr. nikoli ne bi dodal vrvice za sušenje perila, kar pa se je izkazalo za zelo uporabno. Mimo nasvetov pa sva dodala odejo za ležanje v travi, ki je tudi prišla prav. Rezervirala sva nočitev za prvo noč. Pa da ne mislite, da so se priprave dogajale več tednov. Sploh ne – le nekaj dni pred odhodom … Z leti sva se naučila kar precej prepuščati, velika šola nama je bilo že prej omenjeno lansko romanje po primorski Jakobovi poti. In če sedaj pogledava nazaj, lahko naštejeva kar nekaj trenutkov, ko sva dobila potrditev, da je bilo letošnje romanje tudi Božja volja.
Dva dni pred odhodom sva začela z duhovno pripravo. V kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu 2. avgusta praznujejo Porcijunkulo – dan molitve, sprave in odpuščanja. Po izročilu naj bi papež Honorij III. leta 1216 cerkvici sv. Marije Angelske na prošnjo sv. Frančiška podelil možnost prejeti popolni odpustek brez dolgih in dragih ter nevarnih romanj v daljne dežele (Sveto deželo, Rim ali Kompostelo), brez sodelovanja v križarski vojni in brez miloščine (denarja) (vir: druzina.si).
Udeležila sva se svete maše in svete spovedi ter tako prejela porcijunkulski popolni odpustek.
Odhod – znamenje
Tako sva mislila, da sva na odhod pripravljena – do dneva odhoda oz. noči pred odhodom. Tokrat pa nastopi Gospodar sveta … Ponoči me je zbudil zob. Čutil sem ga že dan prej, a se je to že večkrat zgodilo in minilo, tokrat pa ni bilo tako. Proti jutru je bil potreben lekadol. Odhod z avtomobilom sva imela načrtovan za 9. uro (še dan prej sva skoraj kupila vozovnici za vlak ob 8. zjutraj), da prideva pravočasno na cilj oz. izhodišče. Ob 7h sem poklical dežurno zobozdravnico, če bi me sprejeli, pa so rekli, da so zasedeni in lahko pridem v ambulanto šele po 11.30, ko bo potrebno še počakati na vrsto. Seveda bi to popolnoma prekrižalo najin načrt.
Odločil sem se, da enostavno poskusim vzeti še eno tableto in greva na pot. A že čez minuto so me iz ambulante poklicali nazaj in sporočili, da je prvi pacient odpovedal in da lahko pridem takoj. Še dobro, saj bi sicer v takem stanju nedvomno iskal pomoč že v roku 24 ur, v tujini. Tako pa je zobozdravnica odlično opravila svoje delo, midva pa sva se z dvourno zamudo odpravila na pot in zvečer prišla do samostana La Verna. Po poti sva razmišljala o jutranjem dogajanju in vse skupaj razumela kot znamenje. Nekdo je res želel, da to pot opraviva.
Brez težav sva se pripeljala do samostana La Verna, uredila parkiranje avtomobila za 10 dni brez plačila, šla k večerni maši v kapeli, v kateri je sv. Frančišek prejel stigme, in nato še k večernicam v tem srednjeveškem samostanu, zgrajenem na kraju, ki ga je v dar od nekega grofa dobil sv. Frančišek. Ja – sv. Frančišek je bil najin tokratni okvir romanja. Ves čas sva se priporočala tudi sv. Piju iz Pietrelcine, ki sva ga spoznala v času prvomajskih počitnic v San Giovanni Rotondo, in sv. Krištofu.
Drugi dan – Je že konec?
Zjutraj sva po sv. maši pozajtrkovala, rezervirala sobo v kraju naslednje etape (Caprese Michelangelo) in odšla v moker dan. Prvi dan je verjetno dan iskanja. Iščeš oznake na poti, iščeš pravo pot, ugotavljaš kako se bo izšel vsaj prvi dan, šteješ kilometre. Midva sva med tem še odpirala in zapirala dežnike (bolj natančno dežnik in DIŽnik), vmes malo zašla … Ves čas pa je bolelo – tokrat koleno. Kar dolgo sem ugotavljal, kako naj stopam z bolečo levo nogo in nazadnje vpeljal hojo s stopalom, zasukanim navzven. Malo je pomagalo, vseeno pa je na cilju že kar konkretno bolelo. Po enournem počitku sem skupaj z ženo odšepal še do trgovine (ki jo je bilo potrebno še poiskati – našla sva jo v neki hiši 10 minut pred zaprtjem; bilo je skoraj tako, kot če bi šli v garažo stanovanjske hiše), kjer sva kupila hrano za naslednji dan, in nato ponovno v sobo k počitku. Bolelo je koleno, bolele so mišice, bil sem zelo utrujen, trpel pa je tudi moj ego, saj žena ni imela nikakršnih bolečin. Pa sva imela temo za pogovor … Sv. Pij, sv. Frančišek – prosita za nas.
Tretji dan – korak za korakom
Tudi naslednji dan sva zašla. Sledila sva oznakam in končala v nasadu kostanjev vrh hriba brez oznak za pot naprej. Če zaideš, se lahko vedno vrneš na pravo pot, ne? Ne smeš preveč razmišljati, da si zašel, ampak opazuj, kaj si s tem pridobil – jaz sem na primer prvič videl, da bi kdo imel urejen namakalni sistem v nasadu kostanjev …
Koleno je bolelo, nekako pa mi je uspelo najti nekaj položajev, ki so bili vzdržni. Nekaj ur sem razmišljal samo o tem, kako bom naredil naslednji korak. Tudi v življenju je včasih tako.
Po vrnitvi s hriba sva pot nadaljevala po ravnini, ob jezerih in poljih. Veliko ravnine, kjer lahko hodiš vštric, lahko se pogovarjaš, lahko skupaj moliš. Pa sva molila – za otroke, starše, bližnje, DIŽ, zakonske skupine, za naju … Pa k svetnikom sva se obračala. Sv. Pij iz Pietrelcine nama je blizu, saj se naju je dotaknil že takrat v maju. Tudi tokrat je bil z nama, čisto konkretno. Tako, kot lahko preberete v knjigi avtorja Renza Allegrija Pater Pij: Čudeži patra Pija.
Hojo sva ta dan zaključila z mašo v konkatedrali sv. Janeza v Sansepolcru. Z mašo pa sva začela tudi naslednji dan v cerkvi samostana Sv. Klare.
Četrti dan – zaupanje
Ob razmišljanju, katero pot naj izbereva četrti dan, sva bila zelo negotova. Pohodne poti do Assisija tečejo po več zelo različnih trasah. Najina (Camino d’Assisi) je bila najmanj prisotna na internetu, hkrati pa na določenih odsekih slabše označena. Bolj poznana je La via di Francesco. Se pa obe na določenih odsekih prekrivata, posebno v delu bliže Assisiju.
Četrta etapa najine poti je vodila čez gozdno področje. Glede na izkušnje prejšnjega dneva, kjer so nas oznake peljale v slepo ulico kostanjevega nasada, sva imela s tem velike pomisleke. Tudi prenočišča na cilju nama ni uspelo rezervirati. Prejšnji večer še nisva vedela, kako bova ta dan nadaljevala, in sva zaspala precej zaskrbljena. Zjutraj pa je bilo kar obema jasno, da se enostavno prepustiva (saj sva dobila že kar nekaj potrditev, da je On z nama), in sva šla na pot.
Dopoldne sva prehodila pot do samostana Eremo di Montecasale, kjer je žena lahko objela sv. Frančiška (na obzidju namreč sedi kip sv. Frančiška, ki zre v dolino), srečala prijetnega starejšega patra, ki nama je razložil pot naprej in ponudil prostor za okrepčitev, si ogledala cerkvico in skoraj mimogrede preko interneta rezervirala prenočišče (v vseh vodičih sicer piše, da naj romarji prenočišča rezervirajo vnaprej, saj so precej zasedena). Tudi vsi strahovi, da bo pot slabo označena, so izginili. Pot naju je večinoma vodila po gozdnih cestah in naju nazadnje po asfaltni cesti pripeljala do cilja dneva Citta di Castello. S sprejemanjem in prepuščanjem se je proti koncu dneva tudi moje koleno očitno utrdilo. Prenočila sva v majhnem hotelu v centru mesta in se naslednje jutro udeležila maše, tudi tokrat pri sestrah klarisah.
Peti dan – Bog bodi hvaljen
Lepa pot pomeni hojo v dvoje, strma pot pomeni globoko dihanje in tokrat ga je bilo kar nekaj. Pomeni tudi, da hodi vsak s svojimi mislimi. Tako sva preživela glavnino prvega dela poti tega dneva.
Žena je predlagala, da se naučiva molitev v spravo za bogokletje. Ker jo v cerkvi molimo le ob dveh priložnostih na leto, sva se vedno malo “šlepala”. In je uspelo. Je prišla zelo prav ob številnih priložnostih v naslednjih dneh. Ob vsakem dosežku, hvaležnosti … “Bog bodi hvaljen, hvaljeno bodi njegovo sveto ime …”, res lepa molitev. Tako sva sicer v eni daljših etap prišla v srednjeveško mesto Pietralunga, kjer sva prenočila v stavbi za romarje ob župnišču.
G. župnik, ki ga vsi krajani kličejo Don, nama je razložil, da sva v mesto prišla v najpomembnejšem tednu, ko praznujejo čudežni dogodek, ki se je pri njih zgodil pred več sto leti. Po krivici obsojenega romarja so hoteli obglaviti, pa mu rabelj ni uspel odsekati glave, ker se je sekiri upognilo rezilo. Kako praznujejo? Najprej se vrstijo priprave z različnimi igrami – streljanje z loki, skakanje v vrečah … Vrhunec pa je zaključno tekmovanje v potiskanju vozov po ozkih ulicah in nato velika trodnevna pojedina. Prav zabavno se je spomniti, kako je g. župnik napovedoval zaključni program: “ … in nato … tri dni … petek, sobota, nedelja … se JÉ!” Na vsaki od petih lokacij v mestu pripravijo hrano za več sto ljudi – slavno praznovanje velikega čudeža.
Šesti dan – Blagoslovljena
Imela sva izbiro – ali 34 km dolga hoja v enem kosu ali, po drugem vodniku, razdelitev na dve etapi. Glede na to, da sva bila na poročnem potovanju, sva izbrala bolj ležerno varianto, pot v dveh etapah, vendar pa je bilo predlagano prenočišče že polno. Po več telefonskih klicih raznih prenočišč sva pristala na 3 km krajšo prvo etapo in razmišljala, kako bova opravila to pot tako, da se lahko v večernih urah udeleživa še maše (do sedaj sva vsak dan imela srečo, da sva lahko bila pri maši). Kljub krajši etapi sva odšla na pot v zgodnjih jutranjih urah, saj so vremenske napovedi opozarjale na visok UV indeks. Do kmetije, kjer sva imela rezervirano prenočišče, sva prišla že dopoldne. Takoj sva izvedela, da v samostanu, ki je predstavljal konec te etape, 3 km naprej, ni več redovnikov, pa tudi rednih maš ne, kar pomeni, da sva za ta dan končala s hojo, pa tudi z mašo.
Cel popoldne sva “morala” poležavati na trati pred kmetijo, “morala” trpeti družbo prijetnih alpak, gospodinja nam je “morala” postreči kavo in sladoled, zvečer pa je gospodar “moral” prinesti še naročeno hrano iz bližnje gostilne. Res sva bila hvaležna za to ujčkanje in se počutila prav medeno ter blagoslovljeno. Z eno pomanjkljivostjo – žena je bila kljub poležavanju v senci pod večer vidno “zapečena”. Pa se je v jezi odločila, da bova naslednji dan hodila tudi po največjem soncu, le da prideva v času do maše. Spodbudila me je, da na glas preberem vsaj dnevno Božjo besedo. Kar obstala sva, ko sem odprl spletno verzijo Besede med nami in prebral: “Obrnite me. Na tej strani sem že pečen.” Bil je namreč god Sv. Lovrenca.
Sedmi dan – Nenadejano praznovanje – sv. Klara
Na pot sva odšla, čim se je začelo daniti (obdarjena sva bila s čudovitim sončnim vzhodom), saj sva se nadejala dolge hoje (še dodatne 3 km včerajšnje etape), napovedan pa je bil tudi vroč dan. In sva hodila po različnih poteh (gozdne poti, gozdne stezice, cesta) in napredovala presenetljivo hitro. Po hoji po obronkih gozdov z lepimi razgledi na dolino in spodaj ležeče jezero sva prišla v dolino in v popoldanskem soncu prispela na cilj. Ugotovila sva, da prenočišče upravljajo sestre … Ko sva jih povprašala o možnosti večerne maše, so nama ponudile, da se z njimi udeležimo maše ob godu sv. Klare, ki jo enkrat letno obhajajo v kraju Coccorano, od koder naj bi izhajali starši te svetnice. Seveda sva ponudbo sprejela in se udeležila molitve pred mašo, same maše ter druženja pred cerkvijo, kjer sva se počutila sprejeta kot domačina.
Osmi dan – Cilj
Zadnja etapa je bila ena najkrajših, vseeno pa sva odšla na pot zgodaj. Ob 11h sva bila že v Assisiju pri maši, počivala in ogledovala mesto sva si tudi ves naslednji dan. V spominu ostajajo sv. Frančišek, sv. Klara, blaženi Carlo Acutis, veličina cerkve sv. Frančiška, mir in spokojnost ob cerkvi sv. Damijana … Končno sva se z vlakom in avtobusom vrnila na izhodišče ter nazadnje z avtomobilom domov.
Pogled nazaj odstira spomine, občutke, ljudi, okolje … ki sva jih doživela. Ko sedaj pomislim, najin cilj ni bil Assisi, cerkve in zgradbe v tem lepem mestu. Najin cilj je bila pot, na kateri sva se preizkušala, pogovarjala, brusila, molila, se s prošnjami zatekala k svetnikom in Bogu, ter nenazadnje bolj zbližala. Lepo darilo za 25. obletnico poroke, a ne?
Janko Harej
