Od stanja teh odnosov so običajno odvisni tudi vsi drugi odnosi.
Vsak dan premišljujem o svojih notranjih refleksijah in o tem, kako me Božja beseda vodi skozi življenje, me opominja, usmerja in vedno znova popravlja moje spodrsljaje. Zavedam se, da to ni le nekaj lepega. Večkrat je težko in zelo boleče, saj zareže. Tako kot pač more zarezati Božja beseda (Heb 4,12). Zakaj tako mislim? Dogaja se mi namreč, da se prav ob branju dnevnega odlomka Božje besede zavem in prepoznam »svojih 5%«. Kakšnih 5%? Kaj to zame pomeni? To pomeni, da po navadi pri vsakem prepiru z možem mislim, da je moj delež krivde 5%, njegov pa 95%. Ob tem vedno znova opažam, kako težko prepoznam svojih 5%, večji problem pa vidim v tem, da jih še težje priznam!
Zadnje čase je bil odnos med nama neverjetno dober. V najin vsakdan sva vnesla neke novosti, kot je na primer skupno branje Svetega pisma – začela sva od začetka (vsak dan skupaj prebereva vsak eno poglavje). Napredujeva počasi. Najprej začneva s križem, napoveva knjigo in dotično poglavje. Ta pristop se nama zdi slovesen in lep. Imava občutek, da na ta način dovoljujeva Božji besedi, da vstopa v najin svet.
Pa se kljub temu med nama kdaj kaj »zalomi«. Verjetno ni slučaj, da se to zgodi po spovedi, ko misliva, kako sva »sveta«. Za »kratek stik« ni treba veliko. Dovolj je tiho in neizrečeno pričakovanje, ki ga moj mož ne izpolni. Sledi »terapija s tišino«, mula in kuhanje jeze …
Hvaležna sem Bogu, da mi v takih trenutkih pomaga s svojo besedo: »Ako te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj …; ako te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj …; ako te tvoje oko pohujšuje, ga izderi …« Sprašujem se, kaj v mojem konkretnem primeru pomeni »odsekati, izdreti …«? Normalno je, da se temu najprej upiram, saj vem, da to pomeni nekaj bolečega in neprijetnega. Zakaj? Jaz moram vendar braniti svoj prav in nikakor nočem prva narediti korak k spravi. Sem celo užaljena. Svojega dragega prikrajšam za lepo besedo, pa za kašno manjšo uslugo … V meni se kuha jeza in si mislim: »Če ti ne uresničiš mojih pričakovanj, tudi jaz ne bom …«
Kako močno je v nas vgrajeno načelo »daj – dam« in kako samodejno deluje! Ko se mu prepustim, je kot bi dala v »ler prestavo« – navzdol gre, potem se pa ustavi. Jasno mi je, da ta »način« ne gradi najinega odnosa – gradi pa nekaj drugega med nama: zid.
Moj Bog, odsekati, izdreti ali rušiti je težko delo in boli … Pa vendar se le tako med nama rojeva najina edinost, ki za naju pomeni lepši dan in polnejše sobivanje.
