Se mi je zdelo spomladi, da jo pač imamo, korono, ampak da bo do poletja mimo. In s tem konec pandemije. Pa se je prihulila nazaj. No, niti zares odšla ni. In na trenutke sem zdaj tudi že sama rahlo naveličana. Tu in tam črnogleda. Večino časa pa se še vedno trudim najti svojo pot, svoj smisel v situaciji. Ki jo, hočem nočem, živim te mesece.
In ko potegnem črto, sploh ni tako zelo slabo.
Slabše bi bilo jamrati, se jeziti, kritizirati. Jaz pa rajši povem in izrazim svoje občutke tudi, ko se počutim slabo in čisto na tleh, vseeno pa v vsakem trenutku iščem in tipam za dobrim. Pozitivnim. Navdihujočim.
“Zmanjšaj tisto, česar je preveč, na dovolj. Tako bo nastal prostor za tisto, česar je premalo. “
Ta misel me spremlja že nekaj časa in sem jo čisto ponotranjila. Apliciram jo lahko na mnogo področij.
Zame zelo aktualno trenutno, da zmanjšam vnos hrane iz preveč na dovolj. Takoj bo prostor za malo bolj fit telo, ki, ne da ga je zdaj premalo, sploh ga ni.
Ali pa se lahko s tem načelom v mislih lotim kleti ali podstrešja in naredim totalno čistko. In po njej bo še vedno vsega več kot dovolj. Bo pa nastala kakšna dodatna luknja za šaro, ki se mi zdaj potika pod nogami v hiši.
Takih vsakdanjih primerov bi lahko nanizala celo morje, jaz pa, bolj kot to, obožujem globine. Duševne in duhovne .
Rajši dam sebe malo na stran, da več ostane za druge
Verjetno si kdo misli, da sem malo čudna ali da ne znam in ne zmorem poskrbeti zase. Ves čas namreč poslušamo, da če hočeš pomagati drugim, moraš najprej pomagati sebi.
V meni pa vedno bolj odzvanja občutek, da s tem, ko, oziroma če, sebe dajem na prvo mesto, dejansko izgubljam. In da velikokrat tisti dovolj postane preveč, kar povzroči, da ni prostora za tisto, česar je premalo.
Če pogledam iskreno, ljubezni, sočutja in igrivosti, ki jih namenim drugim, ne more biti preveč, premalo pa hitro
Zato z največjim veseljem zamenjam svoj načrtovani trening v hrib z družabno igro z otrokom, ali odložim knjigo in se posvetim najstniški hčeri v njem svetu, zamižim in svoj popoldanski plan spremenim, da sva z možem usklajena. Vezi so tako močnejše, jaz pa zadovoljna.
Ko se nam je pridružilo novo življenje nisem izgubila sebe, našla sem še več bistvenega
Skozi ves čas pričakovanja me je potiho grizel črviček dvoma. Kako bo, ko bo prišlo to ljubo detece k nam in nam “porušilo ” našo rutino? Vse tako znano in prijetno, kam bo šlo? Kadar se mi zahoče, si vzamem svoj čas. Razmišljam o vseh mogočih izzivih, se jih tudi lotevam… Kaj če me potem ne bo več?
Pa je prišel ta dan in z njim naš zaklad in , glej, časa zame je še vedno dovolj. Drugačen je. Ni ga na pretek, pa še vedno ravno dovolj, da jaz ostajam jaz. Ob tem pa odlično “uspeva” še eno drobno bitjece in tri druga poleg. Nikoli do sedaj se nismo toliko družili, tičali skupaj in se čudili življenju. No, tudi kregali, občasno zmerjali in vpili eden čez drugega ne. Ampak to je druga zgodba.
Meja med preveč in dovolj je tanka
In zdi se, da ko imam nečesa preveč , tega ne opazim zlahka. Še težje se osredotočim na to, česa je premalo. Pomaga pa pogled vase in na globoko. Plitvine ne povedo prav dosti.
Tako se raje kot z jamranjem in iskanjem krivic, ki jih je prinesla situacija, ki jo trenutno živimo, poigravam z mislijo, česa vsega sem imela v “starih časih” preveč in je danes ravno prav. In kako uspešna sem pri zapolnitvi tistih mest, kjer je bilo prej premalo.
Zaupanja v Božje varstvo gotovo. Če nič drugega, kontrole nad vsem skupaj niti ne poskušam več imeti. Preprosto zaupam in živim življenje, ki je napisano čisto in samo zame.
Barbara Obolnar
foto: Unsplash, Canva