Moj Gospod in moj Bog

Pač v smislu, da sem jaz tu zelo OK,  da me Jezus blagruje, ker mi ni potrebno videti, pa verujem. Kot storim vedno ob tem branju tega odlomka, sem tudi tokrat k Jezusovim nogam položila zajetno število »nejevernih Tomažev«, da bi videli Njegove roke in položili prst v Njegovo stran in ne bili več neverni, pač pa verni…..
Ups…. Kaj pa se mi je zgodilo tokrat v nadaljevanju po čudovitem župnikovem nagovoru?  Ob trdna tla me je vrglo spoznanje, da sem tudi jaz med množico vseh teh »nejevernih Tomažev«…

Duhovnik nas je vprašal, če verujemo, da Vstali  Zveličar živi v slehernemu sočloveku, čeprav ga ne vidimo.
Verujem, da Jezus  živi v ljudeh, ki so mi antipatični in po moji presoji ne živijo tako, kot bi morali? Verujem, da Jezus živi v mojih dragih, mojih bližnjih, ko njihovo početje ni v skladu z mojimi pričakovanji in željami? Ne verujem!

Vidim pa ga  v ljudeh, ki dejavno živijo Kristusov nauk, ki živijo evangelij, ki odsevajo Kristusa. Vidim ga v svojih bližnjih, ko vse »štima«. Ja, tedaj verujem. Torej, sem kaj drugačna od apostola Tomaža?  Verujem šele, ko vidim, ko občutim, ko položim prst v Njegovo stran. In Gospod mi pravi: Ne bodi neverna, ampak verna!!!
O, MOJ GOSPOD IN MOJ BOG, padam na kolena pred teboj in te prosim, POMAGAJ MOJI NEVERI.

Mojca

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja