Mirko Robba o duhovnem dihanju in eksamnu

Mirko Robba je na blogu zapisal razmislek o duhovnem dihanju v povezavi z eksamnom Ignacija Lojolskega. Takole je začel: “V Šentvidu sem imel v okviru seminarja Družine in življenja priložnost poslušati Vilmo in Danija Siterja, ko sta govorila o učljivosti Jezusovih pričevalcev. K učljivosti sodi tudi vsakodnevno (sprotno) naravnavanje pričevalčeve usmerjenosti, kar poimenujemo duhovni eksamen. Sam sem duhovno zrasel ob sv. Ignaciju Lojolskem in njegovih duhovnih vajah, kjer je ta vsakodnevna vaja eden izmed temeljev duhovnega življenja.”

Nisem delal sprotnih zapiskov, z mobilnim telefonom sem zabeležil le zadnji diapozitiv. Mi pa po prihodu domov zadeva ni dala miru. Poskusil sem čim več potegniti iz spomina, prebrskal sem po internetu (slike), pogledal na vse skupaj z Božjo besedo, se pogovarjal o tem s svojo ženo. Zato je ta sestavek predvsem zapis najinega videnja oziroma tega, kaj in kako sva midva razumela oz. razumeva.

O duhovnem ozadju eksamna

Tehniko in metodo ima Ignacij močno razdelano, jasno in jo že dolgo poznam. Vilma in Dani pa sta govorila o duhovnem ozadju, kar me je zelo pritegnilo. Pojasnila sta, zakaj bi to počeli: ne (samo) zato, da bi bili lahko boljši in si v janzenističnem duhu zaslužili nebesa.

Duhovni človek: Vse se začne pri vprašanju pojmovanja duhovnega človeka, ki ga shematično prikazuje slika. Včasih to poenostavimo in rečemo: “Če je Bog na prvem mestu, so vse stvari na pravem mestu.” Duhoven človek živi v sozvočju z Božjo voljo.

Meseni človek: Meseni človek vrže s prestola Boga in se sam usede nanj. Bog postane ena od stvari, ki vse služijo človeku glede na njegove potrebe, glede na to, kar on misli, da je prav. Tak način je sicer privlačen (dinamičen, razgiban, vse imam pod kontrolo, …), vendar vodi v nezadovoljstvo in frustracije. Težava je v samem vrednotenju stvari: enim pripisujemo večjo težo, drugim manjšo, po lastni presoji in pameti, po lastnem omejenem vedenju, ki se lahko tudi moti.

In kaj od tega sem jaz?

Ne eno ne drugo, in hkrati oboje. VERA je prostor, ki mi omogoča, da si želim biti duhovni človek, da za to delam in po malem to tudi postajam. VERA je prostor, kjer zaznavam zgrešenost mesenega življenja in se v mu moči milosti odrekam.

“Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.” Jezusove besede v Mt 26,41 in Mr 14,38

GREH je tisti, ki po nas meče Boga s prestola in nam govori, da smo kakor bogovi, ki nam, govori, da moramo stvari vzeti v svoje roke, ki nas prepričuje, da bomo s tem samo pridobili. Prepričuje nas v ljubosumno podobo Boga, ki nam ničesar ne privošči.

Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. (Rim 7,18-23)

Na nas je, da v vsej iskrenosti in rahločutnosti greh prepoznavamo in ga pred Bogom priznavamo. Tudi s preprostim slavljenjem, če ne zmoremo drugega, lahko Boga znova postavimo na mesto, ki mu pripada.

Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen. (1 Jan 1,9)

In Njegova milost nas spet obrne k življenju duhovnega človeka.

In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh. (Ef 5,18)

In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili. (1 Jan 5,14-15)

Kot dihanje …

Duhovno življenje je torej kot dihanje: nenehno, vseživljenjsko. Izdihujemo svoj greh in svojo majhnost in vdihujemo njegovo milost. In dokler to ne postane avtomatično (če kdaj), je eksamen vaja, ki …

Pomembno je, da “diham” sproti, preko dneva, vsakič, ko začutim odmik, da ne čakam, da pride pravi trenutek.

Pet korakov

  1. Korak hvaležnosti
  2. Korak prošnje za Svetega Duha
  3. Korak pregleda minulega dneva
  4. Korak zahvaljevanja in obžalovanja
  5. Korak odločitve za sodelovanje z Bogom

Če se vrnem k Ignaciju in njegovim petim točkam, ki jih priporoča kot metodo, in to povežem s tem razmišljanjem, potem lahko rečem:

  • Prva dva koraka mi pomagata, da se moj pogled na svet, na življenje, na odnose, na stvarstvo, na vrednote, na …, prečisti, postane podoben Božjemu pogledu;
  • Na tretjem koraku z od Boga odprtimi očmi gledam na življenje;
  • Na četrtem koraku zdihnem greh, pomanjkljivosti, napačna nagnjenja, …;
  • Na petem koraku vdihnem Njegovo milost.

In grem dalje … Zelo preprosto: diham in živim duhovno življenje.

Vir: Blog Mirka Robbe Drobtinice z moje mize

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.