Ko sem pred leti prebrala knjigo Kraljica Slovencev, v kateri Ivan Sivec govori o našem narodnem svetišču Brezje, o romanjih, ozdravljenjih in uslišanjih, se mi je odkrilo, da bi lahko bilo eno mojih in moževih poslanstev romanje z vnuki.
Ni potrebno daleč, ni potrebno veliko
Na prvo romanje smo se odpravili k cerkvici sv. Lovrenca na majhnem barjanskem gričku. Vnuki so bili še majhni, večinoma predšolski, in bilo jih je tudi manj kot pozneje. Cerkev je bila zaprta, zato smo kar zunaj zapeli litanije Matere Božje, ki so jih mali romarji spremljali po svojih zmožnostih. Sledila je malica, otroški živžav v naravi in vožnja proti domu.
Temu so sledila romanja do drugih božjepotnih cerkva. Enkrat letno. Udeležba je bila včasih stoprocentna. Rojevali so se bratci in sestrice in najin avto je postajal premajhen. Romarjem so se zato pridružili tudi starši, program pa je ostal enak: pot do cerkve, pete litanije, igre in agape.
Poskusili smo malo več
Lani smo se na zadnji avgustovski dan odpravili na Višarje: 15 vnukov, dva starša in midva z možem. Bil je meglen, oblačen in za dež narejen dan, zato smo sedli v gondolo in prispeli do cerkve ravno še pred začetkom slovenske sv. maše, ki je vsak delavnik opoldne. Sodelovali smo z ministriranjem, branjem berila in petjem. Napredek! Sledil je kratek sprehod do vrha Višarij ter malica, razposajeno, veselo druženje bratov in sester, bratrancev in sestričen ob srečnih starših in starih starših.
Bogu hvala za trenutke Božje bližine prek ljubečih odnosov, doživetja narave, sv. evharistije, zgodb svetnikov in dobrih ljudi.
Nato pa spust v dolino in vožnja proti domu. Z nama so se peljali trije radovedni in zgovorni vnuki. Teme so se kar vrstile in na koncu smo se dogovorili, da se bomo srečevali tudi med letom, na pogovornih uricah. Žal so sledile omejitve zaradi epidemije, ampak obljuba dela dolg!
Bogu hvala za trenutke Božje bližine prek ljubečih odnosov, doživetja narave, sv. evharistije, zgodb svetnikov in dobrih ljudi. Vse to sodi k romanju, se zapisuje v duše romarjev in v knjigo življenja.
S tremi vnukinjami v Medžugorje
Naj zaključim s spominom na še eno medgeneracijsko romanje. Pred dvema letoma sva se z možem opogumila in sva se s tremi vnukinjami (od 12 do 14 let) z avtom podala na dolgo pot v Medžugorje, na kraj milosti, močnega duhovnega doživetja in spodbude.
Dekleta so želela k spovedi, našla so hrvaško govorečega duhovnika in tako s čistimi srci zaključila romanje.
Nastanili smo se pri prijaznih gostiteljih in se takoj po prihodu in večerji okrog desetih odpravili k bronastemu Jezusovemu kipu, ki mu nerazložljivo ves čas iz kolena polzi tekočina. Množica je potrpežljivo čakala, da se bo povzpela do kipa in obrisala Jezusove »solze«, se z njimi pobožno pokrižala in z robčki popila tekočino.
Čakali smo do polnoči in čez, dekleta je zeblo, delala so počepe, da so se ogrela, nikakor pa niso želela izpustiti teh svetih trenutkov. Ko smo ob pol enih ponoči iskali svoje prenočišče, smo se zgubili. V tistem pa je za nami pripeljal policijski avto, ki nam ga je pomagal najti.
Bose do križa
Naslednje jutro smo se namenili na Križevac. Vnukinjam sva povedala, da so nekateri najini otroci nekoč bosi poromali do križa. To je bila spodbuda tudi zanje, da so se sezule in bose prehodile pot v obe smeri. Globoko doživetje je bilo tudi srečanje ljudi, ki so v tišini, globoki veri in zaupanju premagovali strmo in kamnito pot h križu. Bilo je nepozabno! Sledilo je kosilo, ki smo ga zaužili z veliko hvaležnostjo.
Dan smo zaključili z udeležbo pri množično obiskani sv. maši na prostem za cerkvijo. Dekleta so želela k spovedi, našla so hrvaško govorečega duhovnika in tako s čistimi srci zaključila romanje.
Naše opeke
Bogu sva neizmerno hvaležna za to pot; prosiva za moč, da bi tudi mlajšim vnukom lahko omogočila lepo duhovno doživetje.
To so naše »opeke«, ki jih prinašamo v veri, da Gospod zida hišo!
Foto: Tone Sečnik in Canva
