Postni čas je res posebno obdobje leta, ko se lahko telesni, duševni in (predvsem) na duhovni ravni “prečistimo”, odpremo za globlje dojemanje stvarnosti in Stvarnika. V tem obdobju si praviloma “naložimo” delo na kakšni naši šibkosti, kreposti … trudimo se biti bolj čuječi.
Zmernost je težja od popolne odpovedi
Ena izmed najpogostejših postnih askez je odpoved določeni hrani oz. omejitev pri prehranjevanju. S tem seveda ni načeloma nič narobe, saj smo v današnjem preobilju navajeni “grickati” precej pogosto oz. pojemo (precej) več kot dejansko potrebujemo. Bistveno težje je držati zmernost in od mize oditi “na pol sit”. Po mojih izkušnjah takšna drža zahteva znatno večjo discipliniranost, odločnost in vztrajnost.
Reči hrani “ne” za nekaj ur, dan ali dva, je lažje, kot pa reči “samo en kos in nič več”.
Ne glede na izbrano varianto odpovedi pa o postu lahko govorimo šele takrat, ko si tudi na duhovnem področju jasno opredelimo namen odpovedi. Na primer, odpoved darujemo za nekoga v stiski, za lastne slabosti, za družino itd. V nasprotnem primeru gre bolj za “dieto” ali pa napihovanje lastnega ega oz. moči.
Počistimo lastne krožnike!
Že vrsto let me zelo moti ena grda razvada današnjega človeka, in sicer malomaren odnos do hrane. Ga skoraj ni krožnika, kjer ne bi ostalo vsaj malo sledi našega prehranjevanja. Ga skoraj ni krožnika, ki bi ga lastnik tako “polizal” oz. počistil, da bi bil kar nazaj za v omaro. 🙂
Če drugega ne, na njem ostajajo drobtine kruha, deli omak, takšni in drugačni ostanki hrane. Da o večjih porcijah obrokov niti ne govorim. Že med mojimi sorodniki imam jedce, ki jim po vsakem obroku kar praviloma mora ostati nekaj hrane.
Tudi v lastni družini se z ženo dnevno “boriva”, da hrana na najinem krožniku in krožnikih najinih otrok ne ostaja.
V nasprotnem primeru imaš naslednji obrok že poznan. 🙂 (Kar se pač ne da še enkrat pogreti, dobijo v slast naše živalce. Hrana vsekakor ne gre v smeti.) Zaradi tovrstne vztrajnosti smo v družini marsikdaj v konfliktu.
Se o tej temi kdaj pogovarjata z zakoncem? 💡
Starejši bi nam lahko bili za zgled
Spoštljiv odnos do hrane sem (hvala Bogu) prejel od mojega starega očeta. V odraščajočih letih, takrat ko bi on največ pojedel, je bil najbolj lačen. Da o razmerah med/po vojni niti ne govorim. Na njegovem krožniku po jedi ni bilo sledu hrane. Popolnoma nič! S solzami v očeh mi je pripovedoval zgodbe o njegovi lakoti.
In podoben odnos bi človek nekako pričakoval tudi od ostalih (predvsem starejših) generacijah. Pa zadnja leta ugotavljam, da se motim. Iz doma za ostarele smo še do nedavnega pogosto dobivali polne vreče kruha (tiste velike modre vreče za smeti), ki je ostal na mizah. Našim živalim je sicer teknil … Pa sem vprašal, zakaj jim ga uslužbenci sploh dajo, če vedo, da ga starejši ne pojedo. Pa sem dobil odgovor, da ga slednji zahtevajo, saj ga plačajo.
S solzami v očeh mi je pripovedoval zgodbe o njegovi lakoti.
Halooo?! Kje je tu odnos do hrane, katero so tako težko prigarali v njihovi mladosti? Očitno jim je obdobje preobilja zameglilo pretekle izkušnje. Ali pa si sedaj, ko so materialno preskrbljeni, dajo “duška”.
Se našega (ne-)odnosa do hrane kdaj spovemo?
Smo torej v obdobju mnogih ekstremov … tudi pri hrani. Ali je imamo toliko, da jo mečemo v smeti, ali pa umiramo od lakote.
Živimo tudi v obdobju mnogih nasprotujočih si dejstev … tudi pri hrani. Po eni strani kupujemo, česar ne potrebujemo (potrošništvo), del sveta se utaplja v lastnih odpadkih, po drugi strani pa zbiramo takšne in drugačne donacije za ljudi v ekstremnih stiskah in pomanjkanjih.
Stvarstvo nam še vedno daje vsega dovolj, le prav bi morali razporediti.
Takšno potrošništvo oz. materialna požrešnost je greh (je celo na seznamu sedmih glavnih grehov). 💡 Pa se ga sploh zavedamo? Ga kdaj omenimo tudi pri spovedi?
Tudi Jezus je jasen glede odnosa do hrane: nič naj ne ostane! Tako je učil tudi apostole (Luka 9,17).
Trudimo se za zmernost tudi na krožniku
Mogoče bi bila ena izmed postnih askez lahko tudi takšna, da se potrudimo “počistiti” naše krožnike … in da si nanje naložimo nekoliko manj, kot sicer pojemo. “Zmernost je najlepša čednost,” pravi slovenski pregovor.
Predno si torej zadamo post od hrane, se lahko vprašamo, ali gojim zmernost pri jedi oz. ali se trudim pojesti, kar imam/dobim na krožniku? Če ne, bi si lahko za prvi postni korak morda vzeli prav takšno odločitev. Pa še nadležnega kruljenja naših želodčkov ne bomo deležni. 🙂
Foto: arhiv družine Čelik
Jaz se pa ravno ne strinjam s tem, da mora biti krožnik prazen in da je treba pojesti vse kar je na krožniku. To je zastarelo razmišljanje. In če od otroka zahtvaš, da mora pojesti vse kar je na krožniku (ti ne govorim o tem, da je otrok izbirčen)se lahko že nažira in enako velja zate. Bolj pravilno je razmišljanje oz učenja otroka zmernosti. Naloži mal,z ko boš pojedel to, si lahko zopet malo naložiš.