V zadnjem času smo se v različnih krogih pogovarjali o vlogi tradicije v naši osebni veri. Že v najinem zakonu z možem je bilo na začetku kar pestro na tem področju. Matej ima namreč rad tradicijo. Veliko mu pomeni. Ko sva šla pred poroko h kakšni bolj »modernistični« maši, je kar zavijal z očmi, ko je gledal duhovnike in ministrante, ki se niso ravnali po bogoslužnih pravilih.
On tako, jaz pa …
Sama nisem bila tako tradicionalistična. Upirala sem se ideji, da je potrebno iti k maši, k procesiji, na molitev rožnega venca … zato, ker se tako pač dela. Ker je to edino prav. Ker Bog to pričakuje od mene, če hočem biti dobra kristjanka.
Najina svetova sta tukaj velikokrat trčila med sabo in zelo sva se brusila na tem področju.
Tradicija, ki ni sama sebi namen
Danes, po več kot 14 letih zakona, lahko rečem, da sva na »isti liniji«. Sama čedalje bolj spoznavam tradicijo skozi nov pogled. Matej zna namreč meni, pa tudi otrokom, zelo dobro razložiti, kakšen je pomen določenih obredov. Ko postavim tradicijo v nek kontekst, ko ni več sama sebi namen, ko v njej vidim način, kako lahko častim Boga, se spremeni tudi moj pogled nanjo.
Potem litanije Matere Božje niso dolgčas, ki ga je potrebno nekako preživeti, ampak moj posvečen čas, ko kličem Marijo in jo prosim, naj posreduje zame pri Bogu. Potem rožni venec ni molitev starih mam in očetov, ampak moj čas umiritve in klicanja blagoslova na vse, za katere molim. Potem sveta maša ni obveznost, ampak hrepenenje po srečanju z Jezusom v evharistiji.
Tradicija sama po sebi ni slaba. Jo je pa potrebno osmisliti. Generacije, ki prihajajo, namreč ne bodo zadovoljne z odgovorom, da je nekaj potrebno narediti samo zato, ker je tako »prav«. Hotele bodo odgovor na vprašanje: zakaj?
“Mami, zakaj moramo spet k maši?”
Zakaj moramo danes k maši, je tudi pogosto vprašanje najinih otrok. Če sva na začetku odgovarjala z: ker je nedelja, ker je praznik … zdaj odgovarjava drugače. Povabiva jih, naj gredo pozdravit Jezusa. Mu izročit svoje skrbi in se mu zahvalit za vse lepo, kar se jim je zgodilo.
Pri župnijskih “zoom” šmarnicah vsak večer zapojemo litanije. Čeprav med samim bogoslužjem najini otroci navadno niso ravno zgled svete pobožnosti in imam velikokrat občutek, da prav ničesar ne odnesejo, sem vedno znova presenečena, ko ugotovim, da vseeno poslušajo in slišijo.
Štiriletnik je pri šmarnicah ponavadi tiho. Toda med obuvanjem čevljev za v vrtec si prepeva vzklike iz litanij. Dvanajstletnica se na šmarnice priklopi s »svojega« računalnika in ne sedi skupaj z nami na kavču, a hkrati na šmarnice povabi neverno sošolko.
Na »zakaj« si moramo odgovoriti vsak zase. In če starši vemo, zakaj nekaj počnemo, je verjetnost, da nam bodo sledili tudi otroci, veliko večja.
