Preko letošnjega gesla tedna družine smo povabljeni, da v premišljujemo o majhnih korakih.
Kakšna je torej družina današnjega časa? Po eni strani je še vedno izjemno visok ideal mnogim, tudi mladim. Ko jih npr. anketarji povprašajo o njihovih največjih vrednotah, ki jim želijo v življenju slediti, se na enem prvih mest vedno pojavi družina.
Na drugi strani pa je tu realnost …
… ki jo izkušamo vsi, ki v družinah živimo; realnost, da se mnogi mladi zanjo odločajo, ko niso več tako mladi. Realnost, da mnogi, ki se odločijo, kmalu obupajo ali pa si obupano povzročajo rano za rano, travmo za travmo.
Tako je moja 8-letna hči pred kratkim med hojo po cesti slučajno slišala pogovor mamice in hčerke, ki je potekal nekako takole: »Mami, kdaj se bom lahko videla z atijem?« Mama odgovori: »Ti se ne boš, jaz pa se bom jutri.« Hči vpraša: »Mami, kje?« Mama odgovori: »Na sodišču.« Hči pravi: »Kaj bosta pa delala tam«? Mama: »Malo drugače se bova pogovarjala«.
Takšnim tragedijam botruje dejstvo, da k skupnemu življenju pogosto pristopamo na dva napačna načina. Ali imamo pretirano idealizirano podobo, da bi morala »mlada dva« po poroki živeti »srečno do konca svojih dni«; ali pa, če se mu približamo iz resigniranega vidika, da »tako pač je«, da se tu ne da nič narediti; da je družinsko življenje pač ena sama velika tragedija.
Čemu tako velik razkorak med idealom in realnostjo?
Ali se nam to ne dogaja zato, ker ne razumemo dovolj dobro, da je družina res lahko nekaj najlepšega, kar se nam v življenju zgodi – vendar pa moramo najprej vedeti tudi, da se ta dinamika dogaja med osebami, ki so v življenju grešne, ranjene?
Družino vedno ustvariva dva, ki sva vsak na svoj način ranjena. Skoraj vedno tako, da najina posamična ranjenost kliče po medsebojni razrešitvi.
Kar v tem tednu družine lahko storimo je, da stopimo na pot majhnih korakov. Najprej storimo korak priznanja, da tako pač je. Človek – prav vsak od nas – je ranjen. Nihče ni popoln. In ko se zavedam, da sam nisem popoln, lažje priznam, da tudi tisti drugi v družinskem odnosu ni – in nikoli ne bo – popoln. In to neham od njega pričakovati ter zahtevati.
Naslednji korak je, da se zavedam, da odnos med dvema nepopolnima človekoma terja nenehno delo. Trud. Trud, ki je sicer bogato poplačan, ampak najprej je na vrsti delo. In to delo moram začeti pri sebi. Pobuda za gradnjo odnosa je na meni. Šele ko storim prvi korak, lahko pričakujem – upajmo da pozitiven – odziv žene, moža, brata, sestre, otroka.
Majhen korak, ki je na vrsti zatem, pa je zavedanje, da je to počasen proces, ki ne bo dal takojšnjih rezultatov. Sploh, če smo bili doslej vajeni živeti tako, da smo si v nestvarnih pričakovanjih prizadevali rano za rano.
In največji korak je, da si za te rane odpustimo
K temu nas vabi tudi papež Frančišek, ki družinam priporoča naslednje:
»Zakon je dolgo potovanje, ki traja vse življenje, in vi potrebujete Jezusovo pomoč, da bi z zaupanjem potovali skupaj, da bi se sprejemali, drug drugega vsak dan, in si odpuščali vsak dan, to pa je v družinah pomembno, znati odpuščati. Vsi imamo namreč pomanjkljivosti. Vsi!”
Zdaj pa nismo več pri majhnih korakih, kajne? Odpuščanje je velik korak. Prevelik, da bi ga zmogel človek sam. Zanj potrebuje Božjo moč in pomoč. Vendar pa je korak, ki ga je potrebno in vredno narediti. Zato pojdimo k Bogu po moč in pomoč in to storimo. Skoraj idealna družina čaka, da se “zgodi”. Tudi nam.
Foto: Unsplash
Duhovna misel je bila objavljena na Radiu Slovenija. Tukaj ji lahko PRISLUHNETE.
