Ljudje ne vedo, da je življenje z Bogom boljše

Benjamin: Najlepše stvari, ki jih je Bog ustvaril, kot je ljubezen do dekleta, do telesa, so ikone, ki kažejo na višjo, neskončno, Božjo ljubezen. Tebi je Bog skozi to ikono pokazal, da obstaja še nekaj več. Problem sodobne družbe pa je v tem, da začnemo častiti, celo malikovati to ikono in mislimo, da je to naš končni cilj.

Boštjan: Naš katekizem pravi, da »lepota stvarstva odseva lepoto Stvarnika«. Ženska kot najlepše bitje v stvarstvu je na poseben način odsev Stvarnika v svoji lepoti. Ljudje pa se ustavimo na tej točki in pričakujemo absolutno potešitev od človeka, ženske ali moškega, ki pa jo lahko da samo Bog. Mnogi ne vedo, da so v nas najmočnejša hrepenenja prav hrepenenja po neskončnem: neskončni ljubezni, lepoti, dobroti, sreči. Z eno besedo so to hrepenenja po Bogu.

Človek, ki je minljivo, končno bitje, ne more v nas potešiti neskončnih hrepenenj. Zato drugemu, kadar od njega pričakujemo, da bo izpolnil vsa naša hrepenenja, delamo veliko krivico. Naša hrepenenja ne bodo na zemlji nikoli v polnosti potešena. Niti sam Bog jih v zemeljskem življenju ne poteši, ker človeško srce znotraj časa in prostora ni sposobno tega sprejeti. To se bo zgodilo šele v nebesih.

Benjamin: Veliko ljudi je krščenih, tradicionalno vernih, pred epidemijo so redno hodili k maši. Ti so naša prva ciljna publika, ki mora slišati za to odrešujoče oznanilo krščanstva v konkretnih odnosih, v konkretnem življenju. Ljudje iščejo odrešenje, vendar ga iščejo povsod drugod kot v krščanstvu. Kaj to pomeni?

Boštjan: Danes cvetijo zdravilci, nekonvencionalne oblike zdravljenja. Uradna medicina se zaveda svoje omejenosti. Človeka sicer obravnava celostno, vendar zgolj na ravni telesa, na duhovno raven pa se ne spušča. Človeško telo jemlje kot stroj, pri katerem išče napake v delovanju. Ker ima medicina svoje omejitve, ljudje iščejo še drugod. Zato imamo celo poplavo ponudnikov celostnega zdravja, ki ponujajo tudi razne duhovnosti, odpiranje čaker, povezovanje z bioenergijo, planeti …

Skupni imenovalec metod zdravljenja z energijami je v tem, da neka neosebna, za njih božanska energija mora priti v človeka ali jo mora odkriti v sebi, da bi mu vzpostavila ravnovesje, prinesla zdravje in harmonijo. Ključni problem glede njihove uporabe za kristjane je v tem, da je celostni zdravnik lahko samo Jezus Kristus. On je edini, ki človeka lahko ozdravi na duhovni ravni.

Duhovna raven človeka je kot temelj pri hiši. Če ne skrbimo za temelje, da so »zdravi«, tj. dovolj zaščiteni pred vlago in ojačani, je nesmiselno, da popravljamo stene, ko se na njih pojavijo madeži zaradi dviga vlage. Jezus je edini, ki nas lahko ozdravi na duhovni, duševni in telesni ravni. Ključna pa je ozdravitev na duhovni ravni, da v meni ni greha – nevidnega zajedavca. Do tega pridemo, ko Jezusu iskreno priznamo svoje grehe, katere tudi obžalujemo.

Noben guru ali zdravilec ne ponuja Božjega odpuščanja, ker ga niti ne more. Oni tudi ne spodbujajo ljudi h kesanju, k obžalovanju in k spreobrnjenju. Zato ljudje veliko raje hodijo tja, ker se jim ni potrebno spremeniti. Spreobrnjenje je garanje. Moram se kesati, se ponižati, reči: »Gospod, oprosti mi, da gojim takšne misli, da sem sovražno nastrojen, da obsojam in obtožujem.«

Če ni konkretne spremembe v življenju, ni dolgoročnega učinka. Je samo trenutni boljši občutek. In to se dogaja pri mnogih instant zdravilskih ponudbah.

Greh = zgrešiti cilj

Benjamin: Katoliška vera je največje bogastvo tega sveta. Zakaj? Kaj je temelj krščanskega oznanila in v čem se razlikuje od vseh ostalih? Človek se vse od Stare zaveze ni spremenil; potrebuje Odrešenika, vendar je vedno v skušnjavi samoodreševanja.

Boštjan: Človek je bil postavljen v zemeljski raj, kjer je doživljal harmonijo v odnosu do Stvarnika, stvarstva in sočloveka. Ni bilo napetosti, konfliktov, nerazumevanja, dokler ni prišlo do prvega greha. Greh je človeku vzel to harmonijo, zato sta bila Adam in Eva ločena od Boga. Na to sta bila že prej opozorjena. Bog pa človeka ni zapustil.

Vsi se rodimo z neko »negativno silo«, ki nas nagiba k slabemu, k sebičnosti. Smo stalno v boju z njo. Ker nimamo naravnih moči, da bi se ji zoperstavili, grešimo. Ko pa grešimo, padamo pod oblast sil zla. Tako postajamo zasvojeni, navezani, odvisni in nesvobodni.

V hebrejščini je beseda za greh oz. grešiti “hatah“, ki pomeni zgrešiti cilj, tarčo.

In mi vsi hrepenimo po ljubezni, miru, svobodi, sreči. Ko grešimo, zgrešimo cilj in si sami nakopljemo negativne posledice. Bog nam je dal svobodno voljo in to je najvišji izraz Božje ljubezni. On nas ne prisiljuje, da mu vračamo ljubezen. On nas ne sili v poslušanje in zvestobo. Ljubezen se vedno odraža v svobodi. Ljubezen, ki pogojuje, ni ljubezen, ampak manipulacija, zasvojenost. Vsak greh mi jemlje svobodo in mir.

Bog pa nam prinaša ponudbo – spravo – preko Jezusa, ki je brez greha. Po njem mi ponuja Božje odpuščanje, ki iz mene izčisti vse strupe ter ozdravlja rane, ki so mi jih povzročili grehi. To je prvi del odrešenja. Drugi del odrešenja pa je v tem, da mi Bog po Jezusu daje Svetega Duha, ki mi daje moč, da se borim proti tem slabim nagnjenjem v sebi in postajam globlje in globlje osvobojen od njih. Daje mi tudi moč in pogum za delanje dobrega. To je paket daru odrešenja.

Sladki greh

Benjamin: Jezusov del “paketa” je bistven zato, ker človek ne more sam sebe potegniti navzgor, se rešiti. Ko smo s svobodno voljo izbrali greh, smo se ločili od Boga in pri tem nas ne more rešiti nobena tehnika samoodrešitve.

Boštjan: V moji knjigi Božja ljubezen odpušča in ozdravlja je moja glavna želja to, da bi ljudje spoznali, kaj greh sploh je. V njej so aktualizirane Božje zapovedi z namenom, da bi ljudje spoznali greh, njegove posledice in v zakramentu sprave, ki je zakrament duhovnega ozdravljenja, izkušali Božjo ljubezen, ki odpušča in ozdravlja. Danes ni samoumevno, da ljudje sploh še vedo, kaj je zlo.

Benjamin: Na primer reduciranje greha na čokoladico sladki greh. 

Boštjan: Mene zelo moti, kako zlorabljamo glagol grešiti, ko govorimo npr. o čokoladi in rečemo: »Pregrešil sem se.« In s tem mislimo na košček ali kos torte, ki mi lahko povzroči kakšen gram pri teži. To nima nikakršne povezave z grehom in njegovo vsebino.

Samega sebe ne morem očistiti greha. Nemira, ki mi ga je povzročil greh, ne morem odstraniti sam. Ne z dihalnimi vajami, ne z vzhodnjaškimi meditacijami, ne z energijami, ampak izključno tako, da sprejmem dar Božjega odpuščanja po Jezusu, da sprejmem Jezusa za svojega Odrešenika in da k njemu pristopam iskreno, s ponižnostjo in prošnjo za odpuščanje. Bolj kot priznavam svojo grešnost, več prostora v mojem srcu dobiva Bog, da me rešuje strupov, ki sem si jih nakopal. Na ta način prenavlja moje življenje in mi daje novega. Da bi zadihal s polnimi pljuči.

Benjamin: Zgovoren primer moči Božjega odpuščanja je tudi knjiga Človek, ki je kadil Biblijo, ki ste jo izdali pri vašem zavodu Kerigma. To je knjiga za vse, ki mislijo, da zanje ni več pomoči.

Boštjan: Ta knjiga je dokaz, da je Sveto pismo živa Božja beseda. Besede, zapisane v Svetem pismu, niso mrtve, neučinkovite. Wilhelm Buntz je bil v zaporu in v samici, kamor je bil pogosto kazensko napoten. Tam si je iz listov Biblije zvijal cigarete in jih kadil. Pokadil je že vso Staro zavezo in velik del Nove zaveze, preden je naletel na stavek iz prvega Janezovega pisma, ki pravi: »Če pa svoje grehe priznavate, vam jih bo odpustil in vas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« Njega je ta stavek tako zadel, da je priznal vsa svoja kriminalna dejanja, tudi tista, za katera še ni bil obtožen zaradi pomanjkanja dokazov.

Beseda iz Svetega pisma oživlja človeka. Njemu ni mogel pomagati nihče, noben psihiater ali psiholog, ker je bil ujet v svoje grehe. Teh sil zla se ne da pozdraviti in osvoboditi s psihološkimi prijemi in medicino. Ko se odpreš zlu in delaš zlo, postajaš ujetnik zla. On je tipičen primer človeka, ki ga je Jezus odvezal teh vezi.

Ljudje nas imajo za mučenike

Benjamin: Kristjan lahko živi v moči Boga Stvarnika, ki je Sveti Duh. Če tega ne živi, je njegovo življenje eno samo naprezanje. To navadno ljudje vidijo. Kako naj jaz povabim Svetega Duha v svoje življenje in kakšno vlogo imajo pri tem Sveto pismo in zakramenti?

Boštjan: Ko se pogovarjam z nevernimi ljudmi, vidim, da nas imajo za mučenike, ki se moramo kar naprej upirati grehom in ves napor vlagati v to, da ne bi grešili.

Ne razumejo, da je bistvo krščanstva v tem, da nas Bog osvobaja od sil zla, v katere se ujemamo, da bi bili svobodni, da nam daje moč, da se lahko proti tem silam borimo. Ne gre za naprezanje.

Mnogi, ki Kristusa ne priznavajo, so ujeti v razne strasti in nagone, ki jih ne morejo krotiti, in si ne morejo predstavljati, da obstaja še drugačno življenje, kjer so nagoni obvladljivi. In to je mogoče z močjo Svetega Duha. Če želimo biti povezani s Svetim Duhom, moramo tudi sami nekaj narediti za to. Sodelovati z njim.

Katekizem nas uči, da so sadovi zakramentov odvisni od prejemnikove razpoložljivosti. Če v mojem srcu ni vere, da Bog deluje po zakramentih, če ne verjamem, da želi Bog prek njih vstopiti v moje življenje, mi dajati moč, me ozdravljati, tolažiti, ta milost ne bo v polnosti delovala. Zato se je potrebno na zakramente pripraviti, če želimo, da Božja milost v polnosti deluje.

Premalo priprave je usmerjene v to, da bi doživeli izkustvo Jezusove, Božje prisotnosti, izkustvo srečanja z njim. Ker ni tovrstne priprave, se danes dogaja, da ni poguma v zvezi z oznanjevanjem, pričevanjem za Kristusa niti pri nas teologih, ki naj bi bili oznanjevalci, kaj šele pri povprečnih kristjanih. Ogromno oznanjevalcev ne upa povedati resnice ljudem.

Smo mlačni in politično korektni, olepšujemo in nismo konkretni. Ker nismo konkretni, ker ne oznanjamo konkretne Jezusove besede, Jezus po naših besedah ne deluje, on deluje po svojih besedah. Takrat se dotika src ljudi in jih rešuje ter spreminja.

Tudi z molitvijo je podobno. Katekizem nas uči, da je kristjan, ki redno ne premišljuje evangelija, podoben prvim trem tlom iz prilike o sejalcu. Če ne premišljujemo o Bogu, se pri molitvi vrtimo okrog sebe.

Večina kristjanov moli tako, da med izgovarjanjem Očenaša ali Zdravamarije razmišlja o svojih težavah, Bog pa nikoli ni središče njihove misli.

Nekdo jim mora pokazati, da se splača

Boštjan: Ljudje ne vedo, da je življenje z Bogom boljše, bolj kakovostno. Ljudi je potrebno motivirati, da začnejo iskati Boga, hrepeneti po njem, vzpostavljati odnos z njim.

Treba jim je povedati, da Bog prinaša koristi v življenje človeka. Da imamo veliko od tega. To se lahko komu sliši sebično in morda pohujšljivo, a je resnica. Mi ne bi bili verni in hodili z Bogom, če v tem ne bi doživljali boljšega, kakovostnejšega življenja. Če ne bi bilo tako, je hoja z Bogom, izguba časa in nesmiselna.

Kakor se človek motivira za stvari, ki ga veselijo, privlačijo, v katerih vidi korist, tako je treba motivirati ljudi tudi za Boga, ki je največji zaklad in korist za človeka. Tako, kot je mene motiviral trener. Če jaz ne bi imel motivacije, če ne bi videl koristi v življenju z Bogom, ne bi bil z njim in ga danes ne bi oznanjal. Ljudem je treba konkretno povedati, da je življenje z Bogom lažje in bolj kakovostno. Oni tega ne vedo. In k temu spodbujam vaše bralce.

---

Pogovor je bil v celoti objavljen v reviji Družina in Življenje, lahko pa si ga tudi ogledate na našem YouTube kanalu ali mu prisluhnete na podkastu.