Ljubezen je zastonjska in svobodna, ali pa ni ljubezen!

Vprašanje, ki se mi ob tem poraja je več kot vmesno: »Koliko, če sploh, sem se zares pripravljen odpovedati samemu sebi, žrtvovati na oltarju ljubezni svoje želje, potrebe, hrepenenja, sanje, lenobo, predstave, pričakovanja … ?«

Ljubezen ni tržno blago. Z ljubeznijo ne moremo trgovati – ni naprodaj niti je ne moremo kupiti. Če kdo misli, da lahko z denarjem ali bogastvom kupi ljubezen, se moti. Danes se srečujemo z »razprodajo ljubezni« (pornografija in trgovanje z belim blagom). Če rečemo bobu bob, gre pri tem za veliko prevaro, laž, zablodo in zavajanje, gre za ponesrečen nadomestek ljubezni in za nizkotno zadovoljevanje sebičnih želja, obenem pa gre za zanikanje in teptanje človekovega dostojanstva. Predvsem pa gre za popredmetenje osebe. Človek je oseba ne pa predmet! Trženje s človekom, pa naj gre »zgolj za trženje s človekovim telesom«, je grobo kršenje človekovih pravic, teptanje in grozljivo ponižanje človekovega dostojanstva. Sprašujem se, kje so na tem področju borci za človekove pravice? Če so iskreni in se zanje iskreno zavzemajo, zakaj se temu ne uprejo?

Ljubezen je svobodna, ali pa ni ljubezen. Ljubezen je zastonjska in darovanjska, ali pa ni ljubezen. Ne moremo reči: »Če boš tak ali tak, ali če boš to ali ono storila in se tako obnašala, kot je meni všeč, te bom pa ljubil.« Tako pogojevanje je zanikanje ljubezni, je skregano z logiko prave ljubezni in je izkrivljanje njenega bistva. Gre torej za prefinjeno manipulacijo, ki se podtalno, počasi in večkrat neopazno prikrade tudi v odnos med možem in ženo.

In prav takšna manipulacija si pogosto nadene podobo »pričakujoče ljubezni«, ki danes postaja nekaj povsem normalnega, saj prav tako »ljubezen« z vseh strani podpihuje sodobna individualistična kultura. Večkrat se v pasti pričakujoče ljubezni ujamem tudi sam. Če torej moja ljubezen predvsem pričakuje, ni prava ljubezen, pač pa je iluzija. Zakaj? S pričakovanjem – kaj bom dobil – postavljam sebe v središče, sem jaz pomemben, jaz imam pravico, da sem opažen, spoštovan, uslišan … In kaj sledi? Eno samo razočaranje – najprej nad ženo, ki me ni opazila in končno tudi nad samim seboj, ker sem bil tak neumnež, da nisem prepoznal pasti. Razočaranje vodi v odtujenost, le-ta pa zamegli resnico o ljubezni in med nama nastane zid. Kolikokrat slišim žene tarnati: »Pričakovala sem več pozornosti z njegove strani. Pričakovala sem, da me bo poslušal, da bo opazil mojo stisko, da bo zaznal, da je z menoj nekaj narobe, da se želim pogovarjati, da ga potrebujem … Pričakovala sem, da bom na njegovi lestvici vrednot pred njegovo službo, hobijem ali televizijo … Pa nič.« Da ne bo pomote: ne mislim in nikakor ne trdim, da je »pričakujoča ljubezen« v zakonu rezervirana le za žene. Tudi mi, moški, znamo od svojih žena pričakovati: »Sem upal (pričakoval), da bo prepoznala mojo željo po spolnosti, da se bo bolj zanimala zame, da bo večkrat opazila moje uspehe in me za moje delo pohvalila, da bo šla kdaj z menoj na ribolov, da bo z menoj sanjala o novem avtomobilu, da bo tako kot jaz tudi ona hrepenela po novih doživetjih in avanturah, pa ji samo omenim križarjenje z ladjo, ki si ga že toliko let želim, pa povesi nos in se nimava več kaj pogovarjati …« Se strinjate, da je lahko pričakujoča ljubezen za odnos med možem in ženo zelo pogubna?

Ko tako premišljujem o ljubezni in iščem njen ideal (ideal je zame nekaj, kar je visoko postavljeno in težko dosegljivo in za kar se je vredno truditi), me presunejo besede apostola Janeza, ki pravi: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8)! In kdo sem jaz, da si sploh upam premišljevati, govoriti in karkoli soditi o ljubezni! Saj sploh nimam pravih besed, da bi o tem karkoli relevantnega povedal! Če namreč želim o določeni stvari zavzeti in izraziti svoje stališče, moram to stvar do potankosti poznati, preden o njej lahko sodim. Kaj torej? Lahko rečem, da vem, kaj je ljubezen? Upam trditi, da poznam Boga, ki je Ljubezen?

In sem spet nazaj – na začetku – pri sodobnem pojmovanju ljubezni. Ne morem, da se ne bi zgrozil ob misli, kako daleč od prave Ljubezni smo v svojih grešnih zablodah zašli! O trgovanju z ljubeznijo sploh ne bi smeli niti pomisliti, saj je pojem »trgovanje« v svojem bistvu neskladen s pojmom »ljubezen«. Kako more kdo »trgovati« z Bogom?

Med Devterokanoničnimi knjigami Svetega pisma najdemo Jeremijevo pismo, v katerem prerok svari Jude, preden jih odpeljejo v Babilonsko sužnost, naj ne nasedajo in ne verjamejo malikom, ki jih tam častijo: Takole opozarja: » … to niso bogovi, zato se jih ne bojte« (JerP 1,28). Jeremija z jasno besedo in jasnimi argumenti rojake opozarja na zmote in verske zablode, ki so razširjene v deželi, kamor bodo odpeljani. V nadaljevanju apokrifnih spisov beremo, kako so Babilonci vsak dan molili in častili malika Bela, ki je dnevno vsak dan »pogoltnil« veliko hrane in pijače, Danijel pa se je temu le smejal in je častil svojega Boga. Kralju Kiru je celo rekel: »Ne varaj se, kralj! Ta je namreč znotraj iz gline, zunaj iz brona, jedel in pil pa ni še nikoli« (DanD 4,7). Zaradi teh besed je bil vržen v levnjak. Čeprav se vam zdi, da poznate nadaljevanje zgodbe, vas vseeno vabim, da se potrudite in te spise preberete. Zelo zanimivo in poučno branje. In kaj ima z nami opraviti Jeremijev in Danijelov primer?

Tudi mi, Slovenci, smo, kot nekoč Izraelci, sužnji, le da se v svoji zaslepljenosti tega ne zavedamo. Ne zavedamo se, kako je naš um »vkovan« v verige potrošništva, hedonizma, laži in zavajanja peščice predrznežev in prevarantov, ki nas z vseh mogočih strani bombardirajo s svojimi idejami in krojijo naš vsakdan. In mi smo tisti sužnji, ki ponižno kimamo in ne znamo misliti s svojo glavo – ne ločimo zrnja od plevela oziroma ne vemo, kdo v resnici smo. Imamo probleme z lastno identiteto. Pravimo, da bi lahko bili »Švicarji«, ne zavedamo pa se, da to nismo zato, ker nas je še vedno strah »bogov«, ki nas že desetletja ustrahujejo s prevarami, lažmi in zavajanjem, ali z drugimi besedami: te »tuje bogove« častimo in se jim klanjamo (na svobodnih volitvah se odločamo »po njihovo« – damo se hitro preslepiti), namesto da bi se še bolj oklenili našega Boga in ga kot ljubečega Očeta častili v svojih mislih besedah in dejanjih.

In tako kot je nekoč rekel prerok Jeremija, tudi jaz pravim (pa se nimam za preroka): »Ne bojmo se reči bobu bob! Ne bojmo se živeti v skladu z resnico in jasno izraziti in povedati, kaj je resnica! Resnica nas bo osvobodila le, če ne bomo kimali lažem in prevaram!«

Zavedajmo se, dragi prijatelji in bralci našega glasila, da je to, kar nam hočejo vsiliti s spremembo družinske zakonodaje, velika laž in prevara. Če bomo mi to sprejeli in dovolili, da se zgodi, kot nam trenutno vsiljujejo, bomo skupaj z njimi, ki so to brezbrižno izglasovali, postali tudi mi grobarji slovenskega naroda. Jaz nikakor ne želim, da bi me moji vnuki ali pravnuki povezovali s smrtjo našega naroda. Zato se odločno zavzemam ZA ureditev vseh statusnih razmerij za istospolno usmerjene državljane naše domovine, vendar hkrati zahtevam, da se njihova vprašanja urejajo s posebnim zakonom. Zato se tudi odločno izrekam PROTI spremembam družinskega zakonika, ki zvezo moškega in ženske nadomešča z zvezo dveh odraslih oseb.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.