Ko sva se nič hudega sluteč tudi midva znašla med »pozitivnimi« (tudi naju je obiskala tista “gospa Korona”), sva, kot verjetno marsikdo, tudi midva najprej pomislila na razne negativne scenarije … Kmalu sva spoznala, da vprašanja zakaj in zakaj ravno midva, sploh niso na mestu, da je najbolje vso stvar čim prej sprejeti, se Bogu zahvaliti tudi za to preizkušnjo in z njo živeti.
Kako se je začelo?
Tako, da sva obiskala svoje najbližje in bila z njimi. So vedeli, da so prenašalci? Niti na kraj pameti jim ni prišlo. Sva midva čez dva dni vedela, da sva prenašalca? Nikakor. Tako smo v nevednosti vsi prejemali in dajali naprej (domačim, sodelavcem …).
Ko so se začeli pojavljati simptomi (slabo počutje, vročina, kašelj …) sva vedela, da je treba nekaj storiti. Poklicala sva osebno zdravnico in se z njo dogovorila za testiranje, ki je bilo pozitivno. Tako sva že naslednji dan od NIJZ dobila klic in navodila, kako se obnašati, kako se samoizolirati, kako obvestiti vse tiste, s katerimi sva bila zadnjih nekaj dni v stiku, kako in za koliko časa biti v karanteni …
Kot bi slutila, sva nekaj dni preden se je zgodilo, nabavila najosnovnejša živila, tako da nama res ni ničesar primanjkovalo.
Nepričakovana pomoč sredi stiske
Spominjam se, kako me je pred dobrim letom nagovarjala misel, ki se je navezovala na citat iz Svetega pisma: »Bodite soudeleženi v potrebah svetih« (Rimljanom 12,13). Takrat še nisem vedel, kaj naj bi danes bile »potrebe svetih« in kaj pomeni biti soudeležen v teh potrebah. Danes mi je to na podlagi lastnih izkušenj jasno.
Ko so prijatelji – predvsem tisti iz zakonskih skupin – izvedeli, da sva bila med »izbranimi«, da sva doživela obisk korone, so naju začeli klicati. V tistih prvih dneh sva bila brez moči, saj naju je korona izžela, tako da tudi po telefonu nisva mogla dolgo komunicirati, zdaj pa že gre počasi na bolje. Spraševali so, če kaj potrebujeva, če nama kaj prinesejo iz trgovine ali lekarne, oziroma karkoli bi pač bilo potrebno.
Tako sva kmalu na pragu najine hiše našla sirup za izkašljevanje, sadje in med, propolis, medico … Nekega dne, sva, ko sva tako poležavala in se trudila, da bi kaj brala, saj za drugo nisva imela moči, okoli poldneva prejela sms:
»Kosilo imata na polici pred vhodom. Pojdita ga iskat, dokler je še toplo. Pa hitro se pozdravita«.
Bila sva presenečena, saj česa takega nisva pričakovala. In res, na polici pred vhodom v najino hišo je bil karton poln dobrot. To je bil šele začetek zgodbe, ki je v praksi potrjevala pomen besed »bodite soudeleženi v potrebah svetih«. Ta zgodba (to ni bila navadna zgodba, ampak prava svatbena pojedina) se je iz dneva v dan nadaljevala skoraj dva tedna.
Naj se tolažba »pretaka« skozi nas
Danes smo v knjižici Vedno z Jezusom brali: »Bodi hvaležen za tolažbo in stvari, s katerimi te na tvoji poti razveseljujem in blagoslavljam. Ponudi svojo roko tudi drugim, ki trpijo. Jaz te tolažim v vsaki tvoji stiski, da bi mogel tudi ti tolažiti tiste, ki so v kateri koli stiski. Če takrat, ko ti je hudo, pomagaš drugim, ki tudi trpijo, tvoje trpljenje dobi smisel, ti pa s tem poveličuješ mene!«
Ko sem o tem premišljeval in se spraševal, kako lahko danes jaz tolažim druge, sem v tistem trenutku prejel sms s prošnjo za bratrančevo ženo, ki ima tumor v glavi in bo v naslednjih dneh operirana. Vedel sem, da moram poklicati bratranca, in ga potolažiti, mu zagotoviti molitveno podporo … Vesel je bil mojega klica.
Pravkar sem končal pogovor s prijateljico iz druge zakonske skupine, ki mi je zaupala stisko njene sestre in prav tako prošnjo za molitev. Koliko imamo priložnosti, in kako zares tedaj, ko pomagamo drugim, tudi naše trpljenje dobi smisel in se dejansko poveliča Božje ime!
Zato bodimo drug za drugega pretočne posode, po katerih se pretaka Božja tolažba. Bog nam nikoli nobenega daru (nobene tolažbe) ne pošlje samo za nas, pač pa da bi ga delili z drugimi: »Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog« (2 Kor 1,3-4).
