Ko naročje ostaja prazno

Za pare, ki se soočamo s preizkušnjo neplodnosti so prazniki včasih še posebej težki. Reklame s srečnimi otroci, ki plešejo med snežinkami, podobe popolnih družin s plakatov, še pridige v cerkvi pogosto govorijo o mami, očetu in otrocih … Otroka pri nama pa ni in ni. 

Gostujoči avtor

Za pare, ki se soočamo s preizkušnjo neplodnosti so prazniki včasih še posebej težki. Reklame s srečnimi otroci, ki plešejo med snežinkami, podobe popolnih družin s plakatov, še pridige v cerkvi pogosto govorijo o mami, očetu in otrocih … Otroka pri nama pa ni in ni.

Dragi par, ki v svojem naročju še nisi mogel držati svojega otroka, čutiva s teboj …

Dragi par, ki ob božičnih praznikih z globoko žalostjo zreš v jaslice, kjer leži dete, razumeva te …

Dragi par, ki ti je na trenutke neizrekljivo težko in naporno, pred tabo je upanje …

Nista sama

Čeprav veva, da se pogosto tako počutita. V zakonski skupini imajo že vsi otroke, le midva sva lahko samo tiho, ko se začnejo odpirati teme o vzgoji … Družine se družijo ob rojstnih dnevih otrok, naju pa ne upajo povabiti, da nama ne bi povzročali še več bolečine …

Vsak šesti par se v sodobni družbi sooča z neplodnostjo. Morda začasno, morda trajnejšo, a bolečina je v trenutku, ki ga živiva, neizrekljiva. So trenutki, ko ne veva, kako naprej, ko se prihodnost zdi brezoblična in nesmiselna. Iščeva smisel, a ga ne najdeva.

Ko gledava Dete v jaslicah, bi včasih znorela od bolečine. Zakaj? Zakaj? Zakaj?

In ko dovolj dolgo pestujeva svojo bolečino, ko tudi solze že presahnejo, ko prenehava grdo gledati drug drugega, se odpre prostor za novo …

Ko izjočeva in izrečeva vso bolečino, se v duši in srcu nekaj umiri in odpre se drobna reža svetlobe … Nekdo naju je slišal, Nekdo naju je videl.

Nekdo naju želi potolažiti

Najprej je tu Mati, ki naju čuti z vso materinsko ljubeznijo. Mati, ki tudi sama pozna negotovost, strah in bolečine življenja. Ona naju včasih samo gleda, včasih naju poboža s toplo dlanjo in rada bi nama odvzela bolečino, ampak ne more. Je pa poleg naju in joče z nama.

Potem je tu Varuh družine. On, ki je bil čisto preprost človek in mu je angel svet postavil na glavo. On, ki je želel živeti povsem preprosto, običajno družinsko življenje, s hišo polno otrok – fantičkov, ki se bodo ob njem učili tesarske obrti in deklic, ki bodo skakljale okoli hiše.

Ampak ne, nobeden od Jožefovih načrtov se ni uresničil. Tudi njemu, kot nama, se ni rodil biološki otrok. Tudi Jožef v svoji hiši ni mogel poslušati otroškega vrišča. Moral je v izgnanstvo, s sinom, ki v resnici ni bil njegov. Kako se je življenje obrnilo povsem drugače, kot je načrtoval!

In potem je tu še – Dete. Dete, ki nama je v najtežjih trenutkih najinega soočanja z neplodnostjo, prinašalo tudi največ bolečine. Tista zima, ko sva bila poročena šest let in je postajalo vedno bolj jasno, da otroka ne bo in ne bo, sva bila na duhovnih vajah, kjer so govorili o Sveti družini. Kot bi nož rezal najini srci: materinstvo, očetovstvo, Dete …

Nisva mogla pobegniti, zato sva se morala soočiti

Soočila sva se s propadlimi načrti in upi, ki sva jih imele še od začetkov najine skupne poti. Velika družina, žena bo ostala doma, vse, kar sva želela predati najinim otrokom …

Ta načrt se je začel sesuvati in nisva mogla pobegniti pred njegovo dokončnostjo. In na tistih duhovnih vajah sva si najprej dovolila resnično začutiti obup ob pogledu na jaslice, na družino, o kakršni sva sanjala in je nikoli ne bova imela.

V prostorju obupa pa je počasi počasi začelo zoreti upanje. Dragi par, ne moreva odvzeti vajine bolečine, lahko sva samo z vama.

Tako kot sta bila z nama Marija in Jožef, Abraham in Sara, Zaharija in Elizabeta, najini prijatelji, ki tudi ne morejo imeti otrok…

Gospod nama je pomagal, da sva šla po poti najinega zakona naprej skupaj. Brez obsojanja, kdo je kriv. Z dejstvom, da imava problem, ki je najin, skupni.

Ko sva naslednje leto zrla v jaslice, sva čutila, da je mali Jezus tisti, ki želi zlesti v najino naročje. In sva ga sprejela. Nasmehnil se nama je in skupaj smo odkrivali, kje lahko živiva poslanstvo materinstva in očetovstva v najinem okolju.

Ni vedno lahko, bolečina še vedno kdaj ostro zaseka, podobe družine, ki sva si jo želela, včasih še vedno zaživijo. In jih popestujeva, se pogledava in dovoliva, da odidejo. Zato, da lahko pogledava tisto, kar nama je podarjeno tukaj in zdaj – midva, najini domači, najini prijatelji, tolike priložnosti, ko lahko dajeva in osrečujeva druge in drug drugega na prav poseben način.

Jernej in Sabina

Foto: Pixabay


Pri Zavodu Neplodnost in najina rodovitnost so pred kratkim izdali brošuro z molitvami za pare, ki se soočajo z neplodnostjo. TUKAJ jo lahko dobite in izveste več.

O neuslišani molitvi

Ste se kdaj znašli v situaciji, ko so bile vaše prošnje k Bogu polne solz, odgovora pa od nikoder? Občutek, da so »vsi operaterji v nebesih zasedeni«, je težka preizkušnja. Vendar vera ni trgovina, kjer bi s točkami zvestobe kupovali čudeže. Namen vsakega uslišanja – in tudi molka – je globlja povezava v ljubezni in sprememba na bolje. Bog ima načrt, ki je pogosto drugačen od našega, a nas nikoli ne zapusti. Franci nam s skozi zgodbo pomaga premišljevati, ali zmoremo zaupati, da Bog sliši naš klic in z nami joka tudi takrat, ko se zdi Njegov odgovor še daleč.
Franci Šinkar

Klic po smrti je v resnici krik po bližini

So trenutki, ko v studiu obmolkneš. Ne zato, ker bi zmanjkalo besed, ampak ker teža teme zahteva tišino. Gostiti p. Ivana Platovnjaka in se z njim pogovarjati o vsebini njegove nove knjige Prezrti čas je bila ena takšnih izkušenj. Priznam, v temo sva vstopila previdno. Bliža se referendum o evtanaziji in zavedal sem se pasti, da najin pogovor postane zgolj še eno politično soočenje argumentov. A zgodilo se je nekaj povsem drugega ...
Benjamin Siter

Ko volja do življenja premaga trpljenje: Zakaj evtanazija ni rešitev

Prostovoljno končanje življenja? Nekakšen "novorek", ki prikriva resnično naravo dejanja? Franci skozi osebno zgodbo dolgotrajnega trpljenja zaradi bolezni in neznosnih bolečin dokazuje, da volja do življenja v človeku prevlada tudi v najhujših trenutkih. Evtanazija se zdi kot skušnjava za olajšanje trpljenja bolnika in izčrpanega skrbnika, a avtor s citatom svoje žene opozarja na nevarnost možnosti sprejemanja nepopravljivih odločitev.
Franci Šinkar

Komentiraj

Revija DIŽ

V reviji bosta našla vsebine, ki vama bodo v pomoč pri rasti v vajinem odnosu, odnosu z bližnjimi ter pri vzgoji otrok.

Namen revije Družina in Življenje je graditi odnose preko pričevanj ljudi, ki so v svojih odnosih že doživeli spremembe na bolje.

Darilni bon

Seminar v obliki darilnega bona je izvrstno darilo za poroko, rojstni dan, obletnico poroke … ali pa za izkazovanje pozornosti in hvaležnosti.
Mnogo parov se tudi odloči podariti seminar zakoncema, ki sta v stiski in bi jima rada pomagala pri gradnji odnosa.