Iztekel se je teden družine. Mnogo lepega je bilo povedanega in zapisanega v tem tednu. Zdaj ga je pa konec. Tako kot je družine, če Bog da, nekoč konec.
Sliši se zelo žalostno. Pa pravzaprav ni. Ne mislim pisati o propadlih zakonih, ki se končajo na sodišču. Ti so res zelo zelo žalostni.
Razmišljam o družinah, ki dozorijo. Otroci odrastejo in odidejo od doma. Če je definicija družine takšna, da je to skupnost moža, žene in otrok, potem zakonca, ki spet ostaneta sama, nista več družina.
Midva se počasi približujeva tej »zrelosti«
Tri hčerke so že odšle od doma, doma imava še odraščajočega sina, ki pa tudi vedno bolj samostojno hodi po svojih mladostniških poteh. Večinoma ostajava sama. In tako je tudi prav. To ni žalostno obdobje. Zdi se mi, da mi še nikoli v življenju ni bilo tako lepo, kot mi je sedaj. Ta čas ima svoje naloge, ki pa so drugačne kot takrat, ko je bila hiša polna otrok.
Ostajava sama
Nekako tako, kot sva bila pred tridesetimi leti, ko sva se poročila. Takrat sva bila tako srečna skupaj! Kaj nama brani, da ne bi bila tudi zdaj? Imava se rada, skupaj lahko preživiva kolikor časa hočeva, greva kamor hočeva, ne da bi si morala urejati varstvo in tudi v spalnici naju nikoli več nihče ne zmoti. Pri poročnem oltarju sem obljubila ljubezen svojemu možu do konca življenja in ne samo dokler bova vzgajala otroke.
Starejša sem, morala bi biti tudi modrejša. Bolje ga poznam, marsikaj sem se v teh letih naučila o tem, kako se pogovarjati, kako premoščati medsebojne razlike in kako reševati spore. Če vprašate mene, je tole za najin zakon čudovit čas. Rada hodiva na pohode, lani sva hotela celo v Španijo na Camino. Vse sva splanirala, kupila in uhodila pohodne čevlje in drugo opremo, si nabrala kar precej kondicije, imela sva celo kupljene letalske karte. Potem nama je pa COVID prekrižal načrte. Nič hudega, sva pa po dolgem in počez pa še poševno prehodila domačo občino in uživala v rojevanju pomladi.
Vesela sem, ko pridejo, in nimam nič proti, ko gredo
Mladi si ustvarjajo svoje družine, začeli so prihajati vnuki. Trenutno čakava drugega in tretjega. (Ne, nista dvojčka, dve hčerki sta noseči.) 😊 A ker ne živijo v neposredni bližini, se družimo takrat, ko pridejo na obisk ali pa midva k njim. Včasih gremo skupaj na kakšen izlet, a zvečer se odpeljejo domov. Zelo sem jih vesela, ko pridejo, a tudi nimam nič proti, ko gredo. Z veseljem popazim vnučka, ni mi pa treba ponoči vstajati zaradi njega. Na razpolago sem jim, ko me potrebujejo, nikoli se jim pa ne vsiljujem.
Včasih sicer malo nostalgično pomislim na večere, ko sem se sredi otroške sobe usedla na tla in brala pravljice ali na popoldneve, ko smo skupaj pekli piškote. Ali pa smo zvečer gledali risanke in se mi je kakšna majhna glavica naslanjala na ramo. A ta čas je minil.
Moji otroci so odrasli in zdaj jih lahko ljubim na drugačen način. Verjamem, da gredo tudi oni lažje v življenje, če jih ne skrbi za starše doma.
Imam čas
Zdaj imam dovolj časa, da počnem stvari, ki jih prej zaradi skrbi za družino nisem mogla. Lahko se izobražujem na svojem strokovnem področju, kar mi je v veselje. Lahko grem v miru v knjižnico in preživim tam, kolikor časa hočem, ne da bi me kdo ob tem cukal za rokav. In po kosilu se popolnoma brez slabe vesti zleknem na kavču in zadremam za kakšno urico. Imam čas.
A čeprav sem kot mama opravila svojo nalogo, Bog v vsakem obdobju življenja od mene pričakuje rodovitnost. Ta je seveda precej drugačna od telesne rodovitnosti. Ker imam čas, je prav, da ga uporabljam za dobro, da služim tudi drugim.
Ljudje smo nagnjeni k sebičnosti in lenobi, v zrelih letih ni nič drugače kakor v mladih. Resda nimam več toliko energije kot nekoč, a kar imam, je prav, da delim. Kaj bi župnije in Karitas in prostovoljske organizacije brez žena, ki se darujejo, potem ko so oddale svoje otroke.
Pa toliko potreb je po molitvi! Človek se mora samo malo ozreti okrog sebe, pa vidi, da nikakor ni treba biti nekoristen in nepotreben, pa naj bo to v pomladi ali pa jeseni življenja.
Foto: Slavko Štern (2) in Canva (1,3)
