Kdo se boji … svoje žene?!

Z ženo sva se vračala iz Dolenjskih toplic. Bila je tista ura dneva, ko želodec signalizira, da je čas za kosilo. Prvo gostilno sva spregledala, druga je bila zaprta. Pri tretji gostilni sem bil navdušen nad praznim parkiriščem; ne maram namreč gneče. Žal je bila tudi ta gostilna zaprta. Epidemija covida je očitno spremenila naše pivske in prehranjevalne navade in gostinstvo ni več tako cvetoča panoga.

Natakar, kuharica in midva

Parkirišče pred četrto gostilno je bilo prazno, zato sem mislil, da je tudi ta zaprta. Pa se je izkazalo, da ni bila. Malce negotovo sva vstopila v gostilno. Vse prazno, le za točilnim pultom sta bila (kot se je kasneje izkazalo) mož in žena, približno najinih let. On v vlogi natakarja, ona v vlogi kuharice.

Gostilničar je bil zelo zgovorne sorte. Ne nadležen, pač pa dobronameren, zabaven, morda celo neke vrste vaški modrec. Medtem ko nama je njegova žena pripravljala hrano, se je on razgovoril. Besede so kar vrele iz njega. Ampak, ko je prišla hrana na mizo, nama je zažel dober tek in se diskretno umaknil za točilni pult ter se zatopil v svoj časopis.

Gostilničarjeva zgodba

Pa da ne boste mislili, da sem se sedaj namenil opisovati kulinarično ponudbo dolenjskih vasi. Obnovil vam bom zgodbo, ki nama jo je povedal gostilničar. Torej, vsako nedeljo po maši pride v to gostilno ista skupina možakarjev. Pijejo, debatirajo, ko pa je čas za kosilo, odhitijo domov. Tako tudi neko nedeljo eden od možakarjev pogleda na uro in reče:

»Fantje, cajt je. Gremo!« Na dušek izpijejo preostanek pijače, kot eden vstanejo, plačajo in grejo.

Takrat sta bila v gostilni poleg tega moškega omizja tudi dva zakonska para (menda s Štajerske). Ko so možakarji odhiteli, so skoraj prestrašeno vprašali: »A moramo iti? Že zapirate?«

»Ne, ne! Samo domov na kosilo hitijo. Ne smejo zamuditi, da žene ne bodo jezne«, je smeje pojasnil gostilničar.

Žena in medved

Če si predstavljam tiste dolenjske dedce, ki si po nedeljski maši vzamejo čas za pravo moško družbo, si ne morem kaj, da ne bi opazil tudi nekega spoštovanja, ki ga imajo do svojih žena. Res so si vzeli prosto dopoldne; namesto da bi ženam pomagali pri pripravi kosila (kot to npr. počnem sam), so zavili v gostilno. Pa vendar vedo, da morajo biti še pravočasno doma, da ne zamudijo kosila.

Mislim, da bi se na steno pri tem omizju prav prilegla Sirahova misel: »O pravem času se dvigni in se ne obotavljaj, pohiti domov in ne zapravljaj časa« (Sirah 32, 11). Svojo zgodbo pa je gostilničar zaokrožil z eno globoko mislijo:

»Tisti, ki pravi, da se ne boji svoje žene in medveda – laže!«

Se res bojimo svojih žena?

Uf! Vsekakor trditev, ki je pošteno zaposlila moje možganske krivulje. Ali se možje res bojimo svojih žena? Doma sem poskušal to misel preučiti najprej s teološkega vidika. Pobrskal sem po svojem starem birmanskem Svetem pismu in kaj najdem? »Ni hujšega strupa od kačjega strupa, ni hujše jeze od ženske jeze« (Sirah 25, 15). Dobro, v novejšem prevodu sicer piše: »Ni hujše togote od togote sovražnika«, ampak ne bodimo malenkostni.

Potem sem raziskavo nadaljeval kar pri sebi. Ali se bojim svoje žene? Na nek način prav gotovo. Zakaj? Mogoče zaradi občutka krivde? Ker ona obvlada marsikaj, jaz sem pa tak kramp! Potem ta svoj strah zakamufliram v pozornost, ustrežljivost, izogibanje prepirom, pa še kaj bi se našlo. A to še ne pomeni, da imam zaradi tega svojo ženo kaj manj rad.

Drugo mnenje?

Previdno sem jo vprašal, kako ona gleda na to, da se je majčkeno bojim, pa je odmahnila z roko, da je ta strah največkrat čisto neupravičen. Po domače, kaj kompliciram in filozofiram. Ampak mene to vprašanje še vedno mori. Hej, možje, možakarji, dedci, kako pa vi gledate na to?

Foto: Canva