Katoliški moški, kje si?

OPOMBA: Tole so moja opažanja in niso plod nobene raziskave. Bolj po občutku. Osredotočil sem se le na laiške katoliške moške, ker sem vedel, da bo z menoj v studiu tudi duhovnik Rafko Klemenčič, župnik v Kamnjah in Črničah.

V arhivu RTV SLO si lahko ogledate posnetek oddaje (del o katoliških moških je od 1:23 do 21:09).

Kdo je katoliški moški danes?

Menim, da ne moremo kar tako na splošno govoriti o katoliškem moškem, zato sem jih nekako razdelil v te kategorije. Morda sem spustil še kakšen vidik.

1. Mož, ki je osebno spoznal Jezusa: … in mu želi slediti. Dnevno moli z ženo (kar je precej pogumno dejanje) in z otroki. Daje tudi pobudo za molitev v družini. Je vključen v kakšno skupino (recimo zakonsko skupino), prebira Božjo besedo in se uči slediti Jezusovem nauku. Otroke poučuje v veri, se trudi biti dober mož in oče. Je dober zgled svojim otrokom. Ima močno osebno vero, ali je na poti do nje, in je pripravljen o njej govoriti na delovnem mestu in v javnosti. Se trudi biti dobro poučen v veri. Se mi zdi, da je veliko takih moških bolj med mladimi in moškimi srednjih let.

2. Vzoren tradicionalist: Zelo redno hodi k maši, kdaj tudi med tednom. Sodeluje v župniji – predvsem pri praktičnih delih. Sedi v ŽPS-ju, a je bolj tiho in se pri tem dobro počuti (ženske so po moji izkušnji v ŽPS-ju veliko bolj zgovorne in tudi glasne). Če je treba, pobira v “pušco”, na procesijah se mu zdi prav in pomembno, da nosi bandera ali da je redar na župnijskih slovesnostih. Prepričan je, in vsi okoli njega tudi, da je dober kristjan. Doma redno moli in bolj na hitro pred kosilom (če začne žena). Lahko se mu zgodi, da ima zelo slab odnos z ženo.

3. Neredni nedeljnik: Dokaj redno hodi k maši – le v nedeljo, se razume – a jo jemlje že malo kot folkloro. Kot nekaj kar se “spodobi”. Če ga ne bi bilo sram, bi sicer doma raje “gledal smučanje”. Morda kdaj k maši pošlje le ženo in otroke. Pri maši se dolgočasi, ker nima občutka, da dobi kaj za svoje življenje. Mašnih besedil ne posluša in – tudi če bi poslušal – jih ne razume. Cerkvena govorica mu je namreč nerazumljiva (tega ni sam kriv, nihče mu ne razloži), pridiga pa se mu zdi skoraj vedno predolga. Pri maši – kot je rekel en od kolegov – ima ‘eno uro miru, da lahko v miru premisli projekte za naslednji teden’. Ne upa si govoriti o veri v svojem – recimo – službenem okolju.

4. Božično-velikonočni: Praznuje Božič, večinoma ob “kuhančku”, a pride tudi k polnočnici. Za Veliko noč pride k blagoslovu jedil. Če ima avto, motor ali morda konja, se pripelje na prireditev, da ga župnik “požegna”. Če bi ga vprašali (npr. pri popisu prebivalstva), če je kristjan, bi gotovo potrdil. Ima zakramente – vse one do birme. Cerkveno ni poročen, ker se mu “papir” ne zdi pomemben, pač pa to ‘koliko se imava midva rada’. Računa pa na krščanski pogreb. Otroke pošilja k verouku, a jim obljubi, da samo do birme, potem jim ne bo “težil”. Otroke tudi pošilja k maši, če se upirajo, se zadere in še zakolne zraven. Odnos z ženo zanj ni pomemben, dokler ga pusti zvečer v moško družbo – za šank. V njegovi garaži lahko najdeš koledar s slikami razgaljenih deklet.

Vsi, razen prvega, aktivno NE oznanjajo evangelija: nimajo ne znanja (kako in kaj), ne strasti in ne zagona za oznanjanje vesele novice.

Kaj bi rekli o vlogi moškega v RKC, v župniji …

… ali in kje ima danes moški, katoličan svoje mesto v Cerkvi, župniji?

Moški se pustimo “ponucati” za zelo konkretne stvari: zidava, ŽPS, košnja okoli “farovža”, postavitev jaslic, petje v zboru, branje beril pri maši, organizacija cerkevenih dogodkov, …

Marsikje pa že opazimo dobre zametke tega kar nekoč bo – množica ‘osebno vernih moških, ki so spoznali Jezusa, mu začeli slediti, in mu zavestno predali svoje življenje’, množica mož, ki dobro sodeluje s svojim duhovniki in prevzema pomembne naloge v Cerkvi. Vendar se to ne bo zgodilo, če moški ne bo postal osebno veren.

Kje in kako, na kakšen način BO imel moški katoličan svoje mesto v Cerkvi, župniji?

Angleška pisateljica Dorothy L. Sayers je v delu ‘Letters to a Diminished Church’, takole zapisala: “Uspešno smo porezali kremplje Levu iz Judovega rodu in ga spremenili v udomačenega in milega hišnega mucka primernega za blede kurate in pobožne starke.” Tako kot smo Jezusu v 2000 letih, tako smo moškemu v zadnjih 100 letih “porezali kremplje” in ga spremenili v “mucka”. Moški bo moral spet postati “lev”, a ne nasilno “mačističen”in zapostavljajoč žensko, pač pa služeč in tak, ki ‘išče kompatibilnost in ne kompetitivnost z žensko’.

Vloga moža in očeta: Najprej naj moški spravi v red odnos s svojo ženo, da bo doma tako kot je treba. Če to ni v redu, potem vse drugo pade. En duhovnik je rekel, da se ‘poročena krščanska žena ne posvečuje v “farovžu”, pač pa doma’. Enako velja za moža! Sadovi trdnega odnosa z ženo se bodo poznali na otrocih in v skupnosti (zgled!).

Voditelj družine: Katoliški moški naj postane najprej služeči voditelj v svoji družini, tak, ki vsakodnevno ‘umira za svojo lepotico, ženo – umira svojemu egoizmu’ (prim. Ef 5,25) in se bori, da ostane v odnosu s svojimi otroki – tudi ko ga ti rinejo ven iz odnosa. Kot mož in oče bo moral rasti v znanju in veri, ter si prizadevati za oseben odnos z Jezusom. Otroci, se mi zdi, morajo videti ‘očeta na delu’, očeta, ki mu vera toliko pomeni, da redno moli in da misli resno, ko se obrača na Boga, da gre redno k maši, se uči o Bogu, sledi nauku in se trudi – v Božji milosti – živeti vero v vsakdanjem življenju.

Skupine za moške: Tu si moški upa biti ranljiv, slaboten, grešen, ker se nam ni treba peteliniti pred “lepoticami”. Verjamem, da se bo pri nas ustanovilo veliko moških skupin (že nastajajo predvsem po zaslugi p. Vilija Lovšeta, DJ). Moški morajo imeti skupino, kjer se med seboj spodbujajo in krepijo, kjer se lotevajo pravih tem. Tako smo zgled – svojim sinovom in drugim – za biti ‘buden, trden v veri, možat, močan’ in za ‘delati iz ljubezni’ (prim. 1 Kor 16,13-14). Verjamem, da bomo tako v vsaki družbi znali in hoteli dvigniti glas za prave vrednote.

V moški skupini lahko dobro deluje in veliko pomaga duhovnik, ki naj na razumljiv in praktičen način razlaga “verske reči”. Po možnosti pri skupnem delu ali v naravi (zahtevnost, negotovost, utrujenost, …). Imam občutek, da moramo moški najprej ‘občutiti in razumeti’ (meseni in duševni človek), šele potem se lahko ‘odpremo Duhu’ (duhovni človek) (prim. 1 Kor 2,12-16, 1 Kor 3, 1-3).

Vlogo duhovnika vidim kot vlogo ‘voditelja, voditeljev malih občestev’, ki naj duhovno krepi može, jih usposablja za vodenje (ali omogoča usposabljanje) in jim prepušča vodenje malih občestev. Možje bodo potem pripravljeni prevzeti vodenje malih skupin (zakonske, skavti, molitvene, …). Vse to mora biti grajeno na močnem duhovnem temelju.

Prevzemanje resnih diakonskih nalog: Ko se bo število duhovnikov v Sloveniji še bolj drastično zmanjšalo, bomo moški prevzeli marsikatero resno dolžnost, ki bo razbremenila redke duhovnike, ki bodo ostali in se bodo morali posvetiti izključno temu, čemur se noben drug moški ne more.

Še tole: Možje se odzivamo na izzive, možje želimo biti izzvani z nečem velikem. Priti k maši, tam obsedeti za 45 minut, in ne maše dobro razumeti, ni noben izziv. Izzivi za nas so na zunanji strani cerkvenega praga in – poživljeni od milosti zakramentov – se jih bomo dedci tam tudi sami lotili.

Foto: Unsplash

Prispevek je bil prvotno objavljen na preprostost.si.