Bolj ali manj nam je vsem poznan rek: »Kar slišim, to pozabim. Kar vidim, to si zapomnim. Kar naredim, to znam (oz. razumem)«. Zame to prav gotovo drži, pa verjetno bi si lahko dodal še, da »v tretje gre rado« … no, ali pa vsaj »raje«. 😊
Omenjeni rek bi si moral večkrat ponoviti, ko gre za vzgojo najinih otrok. Ne samo, da jim nekatere stvari ponavljam (»lajnam«) dan za dnem, na sporedu so celo večkrat v isti uri. Očitno slišana beseda (tj. moje opominjanje in pridiganje) ne ostane prav dolgo v možganih. Tisto, kar bodo videli, pa je moj zgled, ki ga dajem (dober ali slab). To si bodo zapomnili. In sv. Jožef mi je pri tem velik vzornik in priprošnjik.
Izkustvo oz. znanje pa bodo imeli šele takrat, ko bodo šli tudi sami skozi njim “pridigana” dejstva.
Vzdržljivost
Eno takšnih izkustev je prav gotovo vzdržljivost. Le »slišati« in »videti« o tej vrlini je premalo. Treba jo je preizkusiti na lastni koži. Prilik za to pa je ogromno. Naj naštejem nekaj primerov v naši družini. Pa šole in z njo povezane vzdržljivosti niti ne bi omenjal.
Reden obisk vadbe glasbenega inštrumenta celo šolsko leto – in ne vreči »puške v koruzo« že januarja, ker je pač začetna navdušenost pojenjala. In da ne bo pomote, želja po igranju je prišla s strani otroka. Fant je zdržal celo leto, pa čeprav je bilo večkrat slišati »mah, spet te vaje!«
Hoja v hribe, kjer je potrebno vložiti precej energije; kjer ti nekaj časa pošteno teče izpod čela, nekaj časa pa te lahko pošteno zebe; kjer se vrha ali pa planinske koče ne vidi več ur; kjer nastopita lakota in žeja, pa utrujenost … in kjer lahko skupek omenjenih dejstev otroka privede do joka ali pa do tega, da bi »kapituliral«, pa tudi če je to tik pod vrhom.
Izkustvo vzdržljivosti (tj. da zmore, da se dá … če se potrudi in vztraja) je v današnji “soft” družbi resnično pomembno.
Odgovornost
V hribih si fantje (in tudi jaz kot oče) pridobijo res pomembne izkušnje za življenje. Ena takšnih je tudi odgovornost. Odgovornost do sebe, do so-bratov, do so-planincev, do narave itd. Lansko poletje se nam je med potepanjem po hribih zgodilo, da je najstarejši sin (najstnik) »kapituliral« nekje na tretjini poti na vrh.
Enostavno je ostal zadaj, le bratu je na kratko omenil, da ne bo šel več naprej. Bil sem v dvomih, kaj storiti. Odločil sem se, da naj bo njegova odločitev šola za odgovornost. Z ostalimi sinovi smo nadaljevali pot, ponosni in veseli osvojili vrh in se nato (zaradi utrujenosti najmlajšega) vrnili v dolino po drugi (tj. krajši) poti. Ker se najstarejši sin ni vrnil na izhodišče, mi ni preostalo drugega, kot da ga grem iskat (ostali sinovi pa so potrpežljivo čakali v avtomobilu). Po kar dolgem iskanju (med nevihto) sem ga našel pri neki vikendici, kjer je z mladim parom pekel hrenovke.
Fant se je znašel (tj. ni čepel in jokal ter klical »mami«), kar je pomembna izkušnja. Brez mojega velikega pridiganja (Bogu hvala, res sem bil skromen z besedami) pa je tudi sam konkretno izkusil, kakšne posledice je s svojo odločitvijo povzročil celi skupini. Neprecenljivo. 😊
Vztrajnost in odgovornost (poleg drugih vrlin) bosta še kako dobrodošli in potrebni nekoč v zakonu … kjer se zaobljubiš v dobrem in slabem.
Izkustvo vere
Posredovati izkustvo vere pa je po mojem mnenju ena najtežjih in hkrati tudi najbolj odgovornih nalog nas staršev. Tu je pridiganje res najmanj primerno – čeprav, roko na srce, se v to past velikokrat ujamem(o). Moj oz. najin zgled in življenje štejeta največ.
Bogu hvala, marsikatera preizkušnja je šla mimo nas, nekaj pa smo jih vendar že bili deležni. Z ženo verjameva, da predvsem v naše dobro, v našo rast. Rast v veri in zaupanju v Boga. Prav prek naših preizkušenj in tudi prek preizkušenj prijateljev in so-ljudi (v katere smo vključeni predvsem preko molitve in druge oblike pomoči), tudi otroci izkušajo dar vere, moč molitve, moč skupnosti.
Izkušajo, da vera ni zaradi tradicije ali pa »ker so starši tako rekli«, pač pa, ker brez njega dejansko ne moremo ničesar storiti (Janez, 15,5).
Foto: arhiv družine Čelik