S šolskim letom se v naši družini prične (oz. nadaljuje) tudi obdobje dnevne rutine. Letos v to kolesje uvajava že tretjega sina.
To pomeni: bujenje ob 5:50, zajtrk, šola/vrtec/služba, kosilo, popoldanske aktivnosti, večerja (in pred njo še vztrajno priganjanje otrok v hišo), molitev, spanje.
Vedno potrebujemo kar nekaj časa, da se večerne aktivnosti pred spanjem zaključijo vsaj tja do pol osme ure. K temu nam sedaj vse bolj pripomorejo tudi krajši dnevi.
Zvrhan koš ponudbe
Najstarejši sin obiskuje drugi razred. Že prvi šolski dan je domov prinesel seznam interesnih dejavnosti (po domače, krožkov). Verjeli ali ne, izbiramo lahko med več kot petdesetimi aktivnostmi. Presenetil me je npr. kamnoseški krožek. Pohvalno!
Z ženo sva se poleti večkrat pogovarjala, kaj bi sinu predlagala za popoldanski krožek: med počitnicami se je navdušil nad skavti (no, vsaj nad kurjenjem ognja), rad tudi »igra« na harmoniko, zelo ga zanima kmetijstvo …
Enotna sva, da ga na krožek vpiševa le pod pogojem, če bo sam izkazoval interes (torej ne po najinih željah in morebitnih neizpolnjenih sanj iz lastnega otroštva).
Sin ne potrebuje »vsega«
Glede na dandanašnje trende (in opazovanje okolice), bi moral sin obiskovati krožek ali dva, pri čemer smo, jasno, ravno toliko vpreženi tudi starši. Z ženo imava že sedaj včasih občutek, da je med tednom eno samo hitenje.
Ko smo prve šolske dni odprli to temo, nama je sin dal jasno vedeti, da je najrajši doma.
Z njegovim odgovorom sem bil pomirjen in dobil tudi potrditev v mojem razmišljanju – pred njim je še celo življenje in res ni potrebno, da bi »vse« osvojil/videl/izkusil že v ranih letih.
Ogromno interesnih dejavnosti se najde doma
Da ne bo pomote, ne nasprotujem krožkom. Hvala Bogu, da so in da otroci lahko ob njih razvijajo svoje talente (Luka 19,11–27). Še več, ob tem lahko otroku privzgojimo še čut za vztrajnost in potrpljenje.
Ni pa vedno potrebno, da otroke zasujemo s krožki že na začetku šolanja (in za povrh še v oddaljenem mestu).
Ogromno interesnih aktivnosti je moč najti tudi doma. Tako se lahko v enem popoldnevu zvrsti ducat »krožkov«: vožnja/dirka s kolesi in traktorji, plezanje po drevesih, nabiranje paglavcev v bližnji mlakuži, podiranje/žaganje grmovja, izdelovanje mlinčkov, risanje/barvanje slikanic, petje, kurjenje ognja ….
Priznati pa je potrebno, da slednje prav tako zahteva angažiranost nas staršev (sploh nas očetov pri fantih) – bolj, kot če jih vpišemo na krožek. No, tu pa se mogoče komu že ustavi …
Vse ob svojem času
Menim, da otrokovi talenti »pridejo na površje«, ko otrok za to dozori. Potem je, kot piše psalmist:
Si ne želimo tega za svoje otroke?
Včasih je največja preizkušnja prav za nas starše, da otrokom damo čas in jih tako pustimo zoreti.
Lep primer takšnega dolgega zorenja je letošnji fenomen francoske pentlje – Primož Roglič. Svoj kolesarski talent je »ugotovil« šele ob koncu najstniških let (izjemno pozno za današnja »pravila«) in s tem potrdil rek »kjer je volja, tam je pot«.
Foto: Unsplash
